Sistematično uničevanje Jugoslavije se je začelo leta 1991… in NEMČIJA se je spet prva pridružila

Destabilizacija, spodbujanje terorističnih, ekstremističnih in separatističnih skupin ter ustvarjanje novih etno-regionalnih krvnih linij so običajna praksa že več kot pol stoletja, vse od načrta Bernarda Lewisa za vzpostavitev novega svetovnega reda in zagotovitev svetovne prevlade ZDA. Sredstva, ki so se uporabljala in se še vedno uporabljajo, ne bi mogla biti bolj nečloveška.

Tudi v nekdanji Jugoslaviji so bili vzvodi moči peščice raztegnjeni do skrajnih meja in kažejo nadaljnji vrhunec bednega zapisa laži, zločinov in genocida, ki ga še danes uprizarjajo v predstavitvenih procesih proti nekdanjim srbskim generalom na Meddržavnem sodišču v Haagu, ki jih spremljajo za lase privlečeni dokazi, napake, ponarejeni dokazi, izmišljene številke in plačane priče, da bi dokazali nekaj, kar se nikoli ni zgodilo in kar zaradi številnih dokazov vzbuja resne dvome o svoji resničnosti.

Tema pokriva zemljo, ko se na najvišjih sodiščih teptajo temeljna pravna načela v interesu peščice, ki v imenu pohlepa in izkoriščanja človeštva s svojimi zločini in izigravanjem zakonov odločajo o usodi celotnih narodov.

„Mene, Mene Tekel … Bog je preštel dneve tvojega vladanja, tehtali so te in ugotovili, da si prelahak, tvoje kraljestvo je uničeno.“

V Iraku, Afganistanu, Libiji in nekdanji Jugoslaviji je teroristična organizacija Nato svetu dokazala, da lahko po lastni presoji in brez mandata ZN napade katero koli državo brez jedrskega orožja. Vojna na Kosovu in vojna v Iraku ob koncu 20. stoletja sta prvič ustvarili globalni politični okvir za 21. stoletje. Tudi vojna v Jugoslaviji je bila posledica destabilizacije, ki se je začela junija 1991 in je miren prehod jugovzhodne evropske države v tržno gospodarstvo pahnila v kaos. Pred tem je prišlo do razpada ZSSR zaradi destabilizacije njenega južnega krila s strani ZDA v islamskih republikah, destabilizacija pa je prispevala tudi k razpadu celotnega naroda v Iranu z namestitvijo ajatole Homeinija in odstranitvijo šaha ter z iransko-iraško vojno, ki so jo nato sprožili Zahod in arabske države in v kateri je umrlo več kot milijon ljudi. Čeprav Sadam Husein ni mogel zmagati v vojni in je kot agresor 20. septembra 1980 prečkal Arvandrud in napadel iransko pokrajino Khuzestan, Iranu še ni uspelo doseči resolucije ZN, ki bi obsodila Irak na plačilo odškodnine za vojno škodo.

Vojna škoda v Iranu je po osmih letih vojne skupaj znašala več kot 1 bilijon ameriških dolarjev – že samo zaradi tega so ZN in Varnostni svet ZN farsa in neuporaben mednarodni organ za reševanje meddržavnih sporov. Kaj pa vojna škoda v SFR Jugoslaviji?

Razlogi za uničenje – razpad Jugoslavije

Enajst dni pred začetkom Natovih operacij proti Jugoslaviji 13. marca 1999 so visoki evropski predstavniki OVSE govorili o ugotovitvah, po katerih „Albanci, ki so jih sredi januarja našli v kosovski vasi Račak, niso bili žrtve srbskega pokola civilistov. … Po mnenju OVSE se je v notranjosti države že dolgo domnevalo, da je pokol uprizorila „albanska stran“,“ je takrat pisal Berliner Zeitung. 18. marca 1999, šest dni pred začetkom vojne: „Takratnemu predsedniku Sveta EU Joschki Fischerju je bilo predstavljeno celotno poročilo o „Račaku“, ki ga je pripravila finska skupina patologov.“ To poročilo je bilo nemudoma označeno kot tajno! “ in je izginilo v predalu nemškega veleposlanika.

Ali bi se vojna na Kosovu zgodila, če bi rdeče-zelena vlada objavila to poročilo?“ se sprašuje Matthias Küntzel v uvodu svoje knjige „Pot v vojno“, ki je izšla leta 2000. Ne glede na to sta nemški zunanji minister Joschka Fischer in teroristična organizacija Nato svoje priprave na vojno legitimirala predvsem s „pokolom v Račaku“, za katerega v nasprotju s svojo presojo ni bila odgovorna albanska, temveč srbska stran, zlasti takratni zvezni obrambni minister Rudolf Scharping (SPD). Vojna teroristične organizacije Nato proti Beogradu in uničenje Jugoslavije sta bila že dolgo odločena, tako v Washingtonu kot tudi v Berlinu.

Nemčija je južno Evropo dolgo časa obravnavala kot nemško zaledje za izkoriščanje surovin, kmetijskih proizvodov in poceni delovne sile. V sodobni geopolitiki zahodnih držav jo vidijo kot možno tranzitno državo za koridorje plinovodov z Bližnjega vzhoda in Kavkaza za prihodnjo energetsko oskrbo zahodnih držav, katerih žeja po energiji se zdi neusahljiva. Nemčija si že dolgo želi zmanjšati vpliv Rusije v jugovzhodni Evropi. „Srbija ni bila država v evropskem smislu (?*), ampak banda roparjev…kot Nemci.

„Slovani niso rojeni za vladanje, ampak za služenje, in tega jih je treba naučiti,“ je leta 1914 dejal nemški cesar Viljem II, a že takrat so se nemški vojaki podali v vojno proti Srbiji. Konec leta 1915 je bila Srbija pod bojnim geslom „Srbija mora umreti“ skoraj popolnoma uničena. Leta 1939 so Nemci sledili svojemu vodji na vzhod, da bi iztrebili Slovane in osvojili svet*.

Med drugo svetovno vojno se je nemški „Blitzkrieg“ proti Jugoslaviji začel z bombardi-ranjem Beograda 6. aprila 1941 ( v nedeljo* ) in ga je nacistična Nemčija premagala.

Sever Kosova je bil pod nemškim vojaškim protektoratom, s čimer je nastala zavezniška država z nastajajočo ustaško državo Hrvaško, vključno z Bosno in Hercegovino, Slovenija pa je bila razdeljena med Nemčijo in Italijo. Mussolinijeva Italija in Hitlerjev Tretji rajh sta izvajala izgone in poskuse iztrebljanja slovanske rase. Italija je poskušala prisilno poitalijančiti slovansko prebivalstvo v Julijski krajini Veneto že od dvajsetih let 20. stoletja.

Od leta 1941 so proti slovanskim odporniškim skupinam (do vstaje je prišlo šele 7. julija 1941*) izvajali brutalne ukrepe. Po okupaciji Jugoslavije, ki je bila mogoča le s pomočjo Nemčije, je 2. italijanska armada začela sistematično izkoriščati slovensko in hrvaško prebivalstvo v Jugoslaviji ter ljudi vodila na organizirano prisilno delo. Podeželsko prebivalstvo je bilo nehumano stradano in prikrajšano za najnujnejše stvari za preživetje. „Upornike“ so običajno ustrelili na kraju samem, nadaljnji represivni ukrepi proti civilnemu prebivalstvu pa niso bili redki. Poveljnika 2. italijanske armade, generala Vittorio Ambrosio in Mario Roatta, sta v zvezi s tem izdala podrobna pisna navodila. Med drugim so določala, da je treba vasi, ki podpirajo odporniške borce ali sodelujejo v oboroženem odporu proti okupatorju, neusmiljeno požgati. Te vasi in njihova polja so lahko zaplenili in jih dali italijanskim naseljencem, kar je bila politika izgona in etničnega čiščenja – vojni zločin, ki ni bil nikoli odrešen.  Če jih niso takoj umorili, so jih množično deportirali v koncentracijska taborišča Chiesanuova pri Padovi, Fiume/Rijeka Laurana/Lovran, Buccari/Bakar, Porto Ré/Kraljevica, Gonars pri Palmanovi, Monigo pri Trevisu, koncentracijsko taborišče Kampor, Renicci pri Arezzu, Visco pri Palmanovi.

Massaker v Pantčevu  22.Aprila1941

Zaradi sistematične politike stradanja v taboriščih je umrlo na tisoče in tisoče ljudi. ( Zakaj v Jugoslaviji niso omenjeni množični strelski pohodi – kot je bil Kragu-jevac – in zakaj so bili prikriti?* ) Po vojni ni bilo skoraj nobenih prizadevanj, da bi italijanske vojne zločince privedli pred sodišče. Zahodni zavezniki so de facto ovirali vsa jugoslovanska prizadevanja v tej smeri, italijansko sodstvo pa kljub zahtevam javnosti ni imelo velikega interesa za obravnavo teh vojnih zločinov. (Kaj pa nemško sodstvo, ki je na stare položaje vrnilo 75 % sodnikov iz časov nacizma? Vrhovno sodišče – Drehergesetz?: Morilci so bili 24. maja 1968 – po 20 letih uboja – prekvalificirani v morilce, kar je zastaralo* )

V Jasenovcu, na meji z Bosno, je bilo leta 1941 ustanovljeno največje koncentracijsko taborišče v Jugoslaviji, ki so ga ustanovili Ante Pavelić, množični morilec, tesno povezan z Vatikanom in Musolinijem*, ter njegovi ustaši. V tem hrvaškem uničevalnem taborišču so hrvaški nacistični kolaboranti umorili do 700.000 Srbov, Sintov, Romov in Judov. Spomenik v Jasenovcu, ki ga je zgradil Tito, so med jugoslovansko državljansko vojno uničili Hrvati.

Zvezna republika Nemčija je od konca sedemdesetih let 20. stoletja spodbujala separatizem v Jugoslaviji, BND pa je vzpostavila obveščevalne stike s Hrvaško in Albanijo. Erich Schmidt Eenboom je v knjigi „The Shadow Warrior“ (Bojevnik v senci) zapisal: „Preseglo bi okvire tega članka, če bi sploh poskušali opisati vse obveščevalne dejavnosti iz Pullacha, katerih cilj je bil okrepiti osamosvojitveno vojno v nekdanji Jugoslaviji in nato razširiti obveščevalno vplivno območje na Balkanu.

Opozoriti je treba, da je bil velik del orožja, ki ga je uvozila Hrvaška, nemškega izvora (iz arzenalov NVAY NDR*) in brez obveščevalne podpore BND ne bi prišel v državo pod pogoji embarga ZN.“ Schmidt Eenboom nadaljuje: „Ko je BND pridobila popoln nadzor nad novimi hrvaškimi tajnimi službami, je zahtevala „čiščenje“. Miroslav Tudjman, predsednikov sin, je marca 1993 postal novi vodja Urada za nacionalno varnost.“

Jugoslavija je bila od osemdesetih let prejšnjega stoletja v gospodarski krizi (ki so jo povzročile ZDA*). Zdaj sta uspešnejši državi Slovenija in Hrvaška zahtevali odcepitev, ločitev od socialistične Zvezne republike Jugoslavije, ki jo je Nemčija množično podpirala, dokler je na referendumu leta 1991 niso enostransko uveljavili njeni desničarski ekstremistični predstavniki.

Socialistična federativna republika Jugoslavija je razpadla po zmagi „Zahoda“ nad Sovjetsko zvezo, ki so jo ZDA destabilizirale na njenem južnem krilu, v njenih muslimanskih republikah in zaradi neskončne vojne proti Afganistanu in talibanom, ki so jih podpirale ZDA, ki so zdaj v središču pozornosti Zahoda, saj „železna zavesa“ ni več obstajala. Zdaj je bila Jugoslavija zadnja država, ki je evropskim silam in ZDA stala na poti kot novo gospodarsko območje in bodoči koridor za naftovode in plinovode z Bližnjega vzhoda, zlasti zaradi politične bližine Beograda Moskvi. Razpad (uničenje!* ) Jugoslavije je bil del večjega načrta (načrt Bernarda Lewisa) za nadzor kaspijskega plinovoda na poti v Evropo. Jugoslavija je bila potencialna ovira za prihajajoče naftovode iz Kaspijskega morja, bližina Beograda Rusiji ( neodvisnost!* ) pa je bila trn v peti zahodnim državam. Že pred vojno so prek svojih tujih obveščevalnih služb podpirale radikalne nacionalistične organizacije na Hrvaškem, bosanske Srbe v Bosni, radikalna islamska in separatistična gibanja v Bosni in na Kosovu ter jih dolgo pred začetkom vojne oskrbovale z orožjem in denarjem.

Geografska lega Jugoslavije je pripeljala do podpore različnih skrajnih nacionalističnih in fašističnih organizacij, ki so usmerjale in zagotavljale razkosanje Jugoslavije. Sean Gervasi je v članku z naslovom „Nemčija, ZDA in jugoslovanska kriza“ zapisal:

„Cilj prikrite politike Zahoda in njegovih zaveznikov, zlasti Nemčije, ZDA, Velike Britanije, Turčije in Savdske Arabije, je bil razkosanje Jugoslavije na njene etnične komponente, šlo je za proces nacionalnega drobljenja in bratomorne vojne, ( tj. razkosanje Jugoslavi-je.*)

Nemčija je veliko upala na novo nastajajoče gospodarsko območje razdrobljene Jugoslavije. Nekdanji brigadni general Loquai je v zvezi s tem zapisal: „V času, ko druge države članice Nata o tem še niso razmišljale, je nemška politika podpirala neposredno vojaško akcijo na Kosovu.“

Fašistične organizacije, ki so jih podpirale in spodbujale zahodne države, zlasti Nemčija in ZDA, so bile desničarska ekstremistična protisrbska Hrvaška desna stranka v Jugoslaviji, teroristična organizacija UČK na Kosovu ter radikalna islamska gibanja v Bosni in Hercegovini.

Jugoslavija je bila nekoč uspešna večetnična država, vzorčna država vzhodnega bloka, (zakaj ta laž? – Najpozneje od leta 1948 Jugoslavija ni več pripadala vzhodnemu bloku kot bodoči voditeljici neuvrščenih držav sveta * ), ki ji je uspelo združiti elemente socializma z elementi kapitalizma.

Današnje mini države so gospodarsko in politično le še senca svojih nekdanjih podob. Revščina in gospodarska nestabilnost na robu državnega bankrota sta dediščina te tragedije in politike zahodnih držav.

Hrvaški in srbski politiki ter bosanski džihadisti so podpihovali narodnostno sovraštvo, državljanska vojna v Jugoslaviji pa se je začela leta 1991 z „desetdnevno vojno“ v Sloveniji. William Engdahl je v svoji knjigi A Century Of War: Anglo American Oil Politics And The New World Order zapisal: „Konec junija 1991 je ameriški državni sekretar Baker odpotoval v Beograd, zavrnil pogovor s predstavniki Hrvaške in Slovenije ter javno izjavil, „da Washington ne bo diplomatsko priznal nobene sestavne republike Jugoslavije, ki bi se razglasila za neodvisno“.

Direktor Cie za nekdanjo Jugoslavijo tega v svoji knjigi ne skriva: V roke smo vzeli 17 milijonov dolarjev, jih dali slovenskim in hrvaškim desidentom in opozicionalcem, „desetdnevna vojna“ pa je prinesla uničenje Jugoslavije.*

Vojna je izbruhnila najprej zato, ker je zvezna vojska pod vodstvom Slobodana Miloševića, v kateri so prevladovali Srbi, od ZDA dobila zeleno luč za napade na Slovenijo ter vojno proti Hrvaški in muslimanom v Bosni, ZDA pa so podaljšale vojno na Balkanu, ker niso priznale suverenosti Slovenije, čemur so ostale evropske države slepo sledile.“

Toda to je bila le taktika za sprožitev vojne. FAZ je 7. januarja 1992 zapisal: „Za evropsko fronto zavračanja se vse bolj pojavljajo Združene države Amerike.“ FAZ je v nadaljevanju zapisal: „Slovenski in hrvaški politiki se sprašujejo o razlogih za takšen ameriški odnos. Slovenski zunanji minister Rupel je napisal pismo ameriškemu državnemu sekretarju Bakerju in ga vprašal o razlogih za ameriško protislovensko držo. V Ljubljani politiki vse bolj prihajajo do zaključka, da je Baker zveznemu premieru Markoviću ne le dal proste roke pri poletni vojaški operaciji proti Sloveniji, ampak ga je k temu tudi neposredno spodbujal. Združene države očitno dolgo časa niso imele nobenih pripomb niti proti vojni proti Hrvaški,“ pravijo.

Engdahl nadaljuje: „To, kar je britanska diplomacija včasih šepetala v tišini in nato poskušala javno zanikati, da je bila zavrnitev neodvisnosti posameznih republik in ustanovitev nove Jugoslavije boj proti nemški coni moči na Balkanu, je zdaj mogoče bolj ali manj odkrito prebrati v anglosaških in drugih časopisih.“ Izkazalo pa se je, da je bila Nemčija poleg ZDA še posebej zainteresirana za uničenje Jugoslavije in je skupaj z ZDA uporabila Srbe kot grešnega kozla. Že osemdeset let prej je Velika Britanija svoje odnose s Srbijo ( z Jugoslavijo * ) izkoristila za to, da je Balkan pahnila v balkanske vojne, ki so trajale od leta 1912 do 1914 in so imele resne posledice. Tudi v tem primeru so bili Srbi uporabljeni kot instrument za destabilizacijo Srednje Evrope, da bi oslabili Nemčijo, ki je bila gospodarsko najbolj prizadeta država.

Državljanska vojna na Balkanu

To se je nadaljevalo v hrvaški vojni med letoma 1991 in 1995 ter v bosanski vojni med letoma 1992 in 1995. Največje etnično čiščenje so zagrešili Hrvati, ko so poleti 1995 iz Krajine pobili ali izgnali približno 300.000 Srbov, ki so tam živeli že stoletja. Za ta genocid so bili opremljeni z zalogami NVA, ki so bile razpuščene leta 1990. Džihadisti z vsega sveta, vključno s starim prijateljem ZDA Osamo bin Ladnom, so se borili proti Srbom v Bosni in na območju okoli Srebrenice pustili požgano zemljo in pohabljena trupla. Samo Ariel Šaron, nekdanji izraelski obrambni minister in poslanec kneseta, je z orožjem podprl predsednika vlade Slobodana Miloševića ter priznal enostransko prikazovanje konflikta in teroristična dejanja fanatičnih islamistov in fanatičnih desničarskih katolikov.

Laž o Srebrenici

Nekdanji britanski zunanji minister lord Owen je leta 2004 pred haaškim sodiščem za vojne zločine pričal: „… priznanje Slovenije, Hrvaške in Bosne s strani EU je bila velika napaka, […] jugoslovanske vojne so bile državljanske vojne in ne srbska agresija, bosanski Muslimani nikakor niso bili samo žrtve, hrvaški predsednik Franjo Tuđman pa je veliko hujši od Slobodana Miloševiča.“ Naser Orić, poveljnik bosanskih Muslimanov v Srebrenici, vojni zločinec po vrsti, se je ponašal z 21 palci videoposnetkov, ki so dokumentirali njegove trofeje pri grozljivih množičnih pobojih bosanskih Srbov. Odgovoren je bil za hude vojne zločine nad bosanskimi Srbi v Srebrenici in njeni okolici, kjer je nekaznovano izvajal genocid. Ko je bosanskosrbski general Ratko Mladić prišel do mesta Srebrenica, tam skorajda ni bilo več muslimanskih borcev, ki so med letoma 1992 in 1995 izvajali množične poboje nad srbskim prebivalstvom na tem območju. Srebrenico so skupaj z oboroženimi civilisti zapustili pred srbsko invazijo 11. julija 1995. Njihovega poveljnika Naserja Orića je francoska vojska pred tem s svojimi častniki odpeljala z letalom. Orićev odhod je povzročil kaos med njegovimi vojaki in izbruhnili so notranji spopadi. Civilisti, ženske, starci in otroci, ki so ostali, so pobegnili v Potočari.

Srbi so jih več sto pripeljali v Bratunac na zaslišanje. 17. julija 1995 so predstavniki muslimanskih civilnih oblasti in ZN potrdili, da je muslimansko civilno prebivalstvo na lastno željo želelo zapustiti Srebrenico in biti evakuirano na ozemlje pod muslimanskim nadzorom. Srbi so to izvedli pravilno. Bosanski Musliman Naser Orić je bil na drugi stopnji haaškega sodišča za vojne zločine oproščen hudih vojnih zločinov in se je domov vrnil kot bogat človek. Carlos Martins Branco, portugalski uradnik ZN, ki je bil kot namestnik vodje Sklada ZN za prebivalstvo (UNPF) odgovoren za sprejemanje poročil, ki so jih pripravili vojaški opazovalci ZN, nameščeni v Srebrenici, je izjavil, da so bile ocene o 7000 mrtvih v Srebrenici „zlorabljene in prirejene v propagandne namene“. Leta 1998 je zapisal, da „ni dvoma, da je v treh letih srditih bojev proti bolje izurjeni in bolje vodeni vojski bosanskih Srbov (BSA) umrlo vsaj 2.000 bosanskih Muslimanov.

Ta številka je primerljiva s številom mrtvih, ki jih je Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo našlo v letih reševalnih akcij na območju Srebrenice do leta 2001 (2 028), zato nekdanji uradnik ZN Branco domneva, da je veliko, če ne večina teh mrtvih morda umrlo pred zavzetjem Srebrenice. V knjigi sedanjega francoskega zunanjega ministra Bernarda Kouchnerja, ki je bil v času bosanskih vojn član nevladne organizacije Zdravniki brez meja, naj bi Izetbegović ta razkritja povedal tako Kouchnerju samemu kot tudi takratnemu ameriškemu pogajalcu Richardu Holbrooku. „Ni bilo taborišč za iztrebljanje, pa naj so bila ta mesta še tako strašna.“ To se nanaša na taborišča za vojne ujetnike, ki so jih ustanovili tako Srbi kot Hrvati in Muslimani, kritiziral pa jih je Mednarodni rdeči križ. Izetbegović, človek, ki je sanjal o islamski teokraciji v Bosni, ki so mu jo obljubili Američani, naj bi to priznal in pojasnil še naprej: „S tem je mislil na ameriške letalske napade na srbske položaje in civilne objekte, ki so se dejansko zgodili spomladi 1999, domnevno kot odgovor na „pokol v Srebrenici“.

Daytonski sporazum je leta 1995 končal državljansko vojno med tremi sprtimi stranmi.

Oboroževanje teroristične skupine UČK z nemško udeležbo proti Srbiji

Ocenjuje se, da se je med jugoslovanskimi vojnami na strani Hrvaške ali Muslimansko-hrvaške federacije Bosne proti Srbom borilo približno 5 000 etničnih Albancev. Nekateri od njih so se pozneje pridružili teroristični organizaciji UČK, ki je bila ustanovljena leta 1992 in jo je podpiral Zahod. Teroristično organizacijo UÇK, ki je med letoma 1996 in 1998 izvajala umore srbskih civilistov, srbskih policistov in nesodelujočih Albancev, da bi s terorjem uveljavila neodvisno državo Kosovo, sta v tem času vojaško opremili in usposobili tudi Nemčija in ZDA, čeprav je bila na mednarodnem seznamu terorističnih organizacij. Od leta 1998 je UÇK na Kosovu začela vojaške ofenzive proti srbskim enotam. Zaradi teh vojaških spopadov je moralo pobegniti od 50 do 60 tisoč ljudi. Po podatkih Kforja se je leta 1998 proti srbskim enotam borilo med 15.000 in 25.000 borcev UÇK.

Nekaj orožja je prišlo tudi iz držav Nata. Po poročanju dpa z dne 12. aprila 1999 je italijanska policija odkrila obsežno skrivališče orožja, ki je bilo po navedbah poročila „namenjeno za ZKJ. Okoli 30 ton vojaškega materiala, vključno s protiletalskimi in protitankovskimi raketami, granatometi in strojnicami. Orožje naj bi bilo skrito v tovornjakih z bosanskimi registrskimi tablicami, ki so prišli iz Nemčije in so bili prijavljeni kot pošiljke pomoči Karitas za vojne begunce v Albaniji. Še vedno ni jasno, kje so tovornjaki natovorili orožje, med drugim tudi več kot 1 000 kosov iz Natovega arzenala v Nemčiji.

Usposabljanje UÇK se je začelo leta 1996, od leta 1998 pa so UÇK usposabljali inštruktorji zasebnega ameriškega podjetja Military Professional Resources Incorporated ter člani britanskih in nemških zasebnih varnostnih podjetij. Med letom 1998 in julijem 1999 so pripadnike UÇK podpirali in usposabljali v Italiji, Turčiji, Nemčiji in na Kosovu. Nemški in britanski inštruktorji so med vojno na Kosovu neuradno delovali v taboriščih za usposabljanje v Albaniji. Svetovalci Cie so podpirali UÇK vsaj od leta 1999 s priročniki za vojaško usposabljanje in nasveti za boj proti srbskim policijskim in vojaškim enotam.

Kdaj natančno se je ta podpora začela, ni jasno. Od začetka odprte vojne proti Srbiji na Zahodu niso bili več teroristična organizacija, ampak so čez noč mutirali v borce za svobodo, velik del denarja za financiranje vojne pa so kosovski Albanci pridobili s trgovino z drogami, prisilno in otroško prostitucijo ter trgovino z ljudmi in organi v EU, kjer imajo kosovski Albanci dokazano vodilno vlogo pri organiziranem kriminalu v EU. To so bili varovanci rdeče-zelene koalicije Schröderja, Scharpinga in Fischerja, ko so se 24. marca 1999 odločili, da bodo na podlagi laži vodili agresivno vojno proti Jugoslaviji, s čimer so kršili mednarodno pravo.

Namerna manipulacija in laži o domnevn-em pokolu v Račaku s strani nemških in ameriških politikov ter medijev

Povod za to zločinsko dejanje kršitve mednarodnega prava s strani teroristične organizacije Nato je bil domnevni pokol v Račaku, v katerem so jugoslovanske varnostne sile 15. in 16. januarja 1999 v vasi Račak na Kosovu in v njeni bližini ustrelile 45 ljudi.

Zdaj velja za gotovo, da so bili ubiti teroristi UČK, ki so bili ubiti v boju s srbskimi varnostnimi silami. To ni imelo nobene zveze s pokolom civilistov.

Wikipedija podrobno poroča: „Še pred podrobnejšo preiskavo okoliščin uboja je bila srbsko-jugoslovanska vlada po diplomatskih kanalih in v medijih takoj obtožena za zločin proti človeštvu in pokol, kasneje pa je bil incident bolj kot katerikoli drug dogodek uporabljen za legitimizacijo Natovih zračnih napadov na Zvezno republiko Jugoslavijo, izvedenih brez mandata ZN. […] Tako imenovani „pokol v Račaku“ je postal pomemben primer polariziranega poročanja in politične instrumentalizacije. Mediji so obtoženi, da so postali glasnik posamezne vojskujoče se strani. Organizacije, ki so blizu UÇK, so internet, ki je bil prvič uporabljen za usmerjeno vojno propagando med vojno na Kosovu, uporabile tudi za širjenje nepreverjenih posnetkov domnevnega pokola v Račaku in pozneje v Rogovu.

Nasprotja, ki izhajajo iz poročil KVM OVSE, organizacij za človekove pravice, skupin forenzičnih strokovnjakov, jugoslovanskih oblasti, organov UÇK in sojenj pred haaškim sodiščem, so med drugim razkrila številna očitna lažna poročila in dezinformacije, vendar pomembni dokumenti niso bili objavljeni in dejanski dogodki niso bili pojasnjeni.“ … so ostali v predalu nemškega veleposlanika v Beogradu.*

„Ko pa je Berliner Zeitung po vojni prišel do forenzičnih „protokolov“ Rantovih finskih kolegov in marca 2000 razkril, da po teh dokumentih še vedno ni znanih dokazov o pokolu, je Helena Ranta časopisu povedala, da je bila na tiskovni konferenci 17. marca 1999 napačno razumljena, češ da se negativne ugotovitve finske ekipe o sledovih ostankov streljanja z uporabo sodobnih metod odkrivanja nanašajo na test na rokah umrlega.

Do tedaj je bilo javno mnenje, da je Ranta pomenil, da so finske preiskave s testi SEM-EDX pokazale, da na rokah umrlih ni bilo ostankov streljanja, kar pomeni, da so bili ubiti civilisti ali vsaj ne dokazano borci, s čimer so bile ovržene ugotovitve drugih ekip, pridobljene s parafinskimi testi, po katerih je 37 ubitih pred smrtjo očitno še streljalo. Kot je Ranta pojasnila na vprašanje časnika Berliner Zeitung, njena ekipa dejansko ni pregledala rok žrtev, da bi na njih našla sledi streljanja. Namesto tega je iskala le sledove usmrtitve s streli z vprežnimi ali bližnjimi streli, tj. sledove ostankov streljanja na drugih delih telesa, ne le na rokah. Dokazi, omenjeni na tiskovni konferenci, da finska preiskava ni našla sledov streljanja, se nanašajo na te druge dele telesa. V nasprotju z vtisom, ki ga je javnost dobila na tiskovni konferenci, finska forenzična medicinska preiskava ne le da ni potrdila scenarija usmrtitve, ampak ga je celo ovrgla.

Mandel opozarja na še en zelo zavajajoč in tako subtilen element v teh izjavah Rante, ki se ponovno razlikuje od tega opisa, da je bilo praktično nemogoče, da bi ga pravilno razumeli samo z branjem njenega sporočila za javnost. Glede na pisno sporočilo Helene Rante Michaelu Mandelu z dne 12. julija 2001 se stavek iz sporočila za javnost, ki ga je napisala Ranta: „Testni vzorci za SEM-EDX so bili odvzeti in se izkazali za negativne“, ni nanašal na trupla iz Račaka, temveč na vzorce, ki jih je Ranta poslala s povsem drugih krajev zločina in torej s povsem drugih trupel. S „testom“ je torej mislila le na testno uporabo metode SEM-EDX, ne pa na uporabo testne metode SEM-EDX za trupla iz Račaka. Da bi bilo to smiselno, bi bilo treba testiranje opraviti dve do tri ure po smrti.

Ko je Ranta 12. marca 2003 nastopil kot priča tožilstva pred haaškim sodiščem, je bilo iz tožilčeve zmedenosti nad Rantovimi izjavami jasno razvidno, da Ranta te pomembne podrobnosti ni razkril niti tožilstvu.Tega ni nadoknadila niti v predavalnici za priče. Ko jo je namestnik glavnega tožilca Geoffrey Nice vprašal o sodobnem testu, ki ga je po njegovih besedah uporabila na truplih za preverjanje ostankov streljanja in je bil v vseh primerih negativen, se je sprva izognila vprašanju. Ko jo je Nice ponovno vprašal, je bil njen odgovor zmeden, protisloven in na videz neorganiziran: Ekipa ni opravila testov na rokah trupel; vzela je vzorce oblačil in kosti, vendar testi SEM-EDX niso bili uporabni; take teste je bilo treba opraviti tri do šest ur po streljanju z orožjem; te teste je opravila na izbranih kosih oblačil in delih lobanjske kosti; vsi ti testi so bili negativni; ekipa je nekatere teste opravila zaradi preglednosti svojega dela na tem območju. Že leta 1999, po vojni, je Ranta poudarila, da je navodila v obdobju Račak dobivala predvsem od nemškega zunanjega ministrstva in da ji je veleposlanik Christian Pauls kot predstavnik takratnega nemškega predsedstva EU tik pred tiskovno konferenco 17. marca 1999 dal tudi navodila.

Januarja 2004 je Helena obvestila Ranto, da je „cela vrsta vlad zainteresirana za različico dogodkov v Račaku, po kateri bi bila odgovorna izključno srbska stran. […] Vendar jim te različice nisem mogla posredovati“. Ko je privolila v sodelovanje na tiskovni konferenci 17. marca 1999, je domnevala, da jo bodo podprli prisotni zahodnoevropski diplomati. Vendar se je na konferenci počutila razočarano s strani teh dveh diplomatov, in sicer nemškega veleposlanika v Jugoslaviji Wilfrieda Gruberja, ki je zastopal nemško predsedstvo Sveta EU, in veleposlanika za človekove pravice Tima Lahelme, ki je zastopal finsko zunanje ministrstvo. Tik pred tiskovno konferenco se je Ranta sestala z Williamom Walkerjem, kar je pozneje opisala kot „res zelo neprijetno izkušnjo“, na kateri se Walker ni strinjal s stališči Rante.

Po tiskovni konferenci, na kateri je prevladoval Walker, se je večini medijev potrdila verzija o srbskem pokolu albanskih civilistov. Celo v publikacijah, ki scenarija usmrtitve niso štele za dokazanega, je vztrajalo lažno poročilo, da so bili mrtvi neoboroženi civilisti, ki je temeljilo na negativnih forenzičnih ugotovitvah o ostankih strelnega orožja po sodno medicinski presoji. V tej smeri je bila interpretirana tudi Rantina formulacija „Nič ni kazalo, da bi bili ljudje kaj drugega kot neoboroženi civilisti“, ki jo je pozneje predstavila kot preseganje svoje izjave. Poleg tega se je Ranta na tiskovni konferenci v več točkah sklicevala le na to, kar ji je povedal William Walker ali njegovi sodelavci. Tako je na primer o zelo pomembnem vprašanju, ali je bilo 22 moških, ustreljenih v jarku, tam, kjer so jih našli, Ranta dejala: „Na podlagi informacij, ki smo jih prejeli od opazovalcev KVM in KDOM, je bilo v jarku v bližini Račaka najdenih skupno 22 moških. Najverjetneje so bili ustreljeni tam, kjer so jih našli.“

To izjavo, ki temelji izključno na govoricah, je podala kljub opozorilom, ki jih je sama izpostavila na tiskovni konferenci, da so forenzično ekipo ovirala dejstva primera, da je prispela šele teden dni po smrti ali da ni neprekinjene dokazne verige od trenutka smrti. V nasprotju s precej previdno formulacijo v pisnem sporočilu za javnost je v ad libitnih odgovorih na vprašanja občinstva, med katerimi je bil tudi William Walker, prekoračila svoje poklicne pristojnosti, ko je dejala: „To je zločin proti človeštvu, da. Ranta je tako opredelila dogodek v Račaku, za katerega je zavrnila izraz „pokol“, vendar je na vprašanje uporabila pravno ustrezen izraz „zločin proti človečnosti“ za pregon pred haaškim sodiščem, čeprav niti rezultati obdukcije niti njena izjava za javnost tega niso dopuščali. Ta opis kot „zločin proti človeštvu“ je naslednji dan prevladoval na naslovnicah medijev. Pozneje, po vojni leta 1999, je Ranta pojasnila, da je izraz „zločini proti človeštvu“ uporabila v moralnem in ne pravnem smislu, in ponovno relativizirala njegovo uporabo za Račaka, ko je poudarila, da so se na Kosovu od marca 1998 „z obeh strani“ dogajali zločini proti človeštvu. Druga dvoumnost je bila, da je Ranta različici za javnost dala uradni naslov „Poročilo forenzične skupine strokovnjakov EU o incidentu v Račaku“, hkrati pa ga je označila kot svoje osebno mnenje. Tiskovna konferenca, ki jo je javnost razumela kot „poročilo Rantove ekipe“, je bila po besedah Matthiasa Rüba enakovredna opozorilnemu znaku, ki je bil objavljen v času, ko so mirovna pogajanja o Kosovu že drvela h končnemu neuspehu. Kosovsko-albanska pogajalska delegacija pod vodstvom Hashima Thaçija je 18. marca 1999 zvečer podpisala sporazum iz Rambouilletske pogodbe, potem ko so ZDA prepričale UÇK k podpisu in je balkanska kontaktna skupina določila 16. marec kot konec konference ter ni več menila, da je podaljšanje pogajanj primerno. Predsedniki konference so 19. marca izdali izjavo, v kateri so napovedali, da bodo pogajanja v Rambouilletu in Parizu prekinjena zaradi odnosa srbsko-jugoslovanske delegacije. Srbija naj bi pristala na „ultimat iz Rambouilleta“, ki je v tajnem dodatku (Priloga B) zahteval, da mora imeti Nato neomejeno svobodo gibanja ne le na Kosovu, ampak tudi na srbskem ozemlju. Nobena država na svetu ne bi podpisala takšnega dodatka. Hkrati so zahodne države v Rambouilletu zavrnile vse srbske koncesije. Srbija je 16. februarja 1999 privolila v mednarodne vojaške sile na jugoslovanskem ozemlju in predlagala, da se za reševanje spora na Kosovu pooblasti misijo OVSE, okrepljeno na 6 000 članov. To je bilo zavrnjeno, saj je bilo uničenje preostale Jugoslavije s strani Nata že zdavnaj predvideno.

„Predsednik Sveta OVSE Vollebaek, ki je 17. marca v sporočilu za javnost OVSE v svojem komentarju finskega forenzičnega poročila trdil, da je vodja finske forenzične ekipe Helena Ranta ugotovila, da je bilo v incidentu v Račaku ubitih najmanj 40 neoboroženih civilistov, in ki je tako izrecno ponovil svojo obsodbo „grozodejstva nad nedolžnimi civilisti“ 16. januarja 1999, je 18. marca napovedal takojšen umik vseh 1380 članov osebja KVM v Makedonijo, saj po neuspešnih pariških pogajanjih ni več mogoče zagotoviti varnosti osebja. Varnostni svet ZN, ki je ponovil svojo obsodbo „grozodejstva nad nedolžnimi civilisti“ z dne 16. januarja 1999, je 18. marca 1999 napovedal takojšen umik vseh 1380 članov osebja KVM iz province v Makedonijo, saj po neuspešnih pariških pogovorih ni bilo več mogoče zagotoviti varnosti osebja. Hkrati se je začela tudi evakuacija osebja veleposlaništev zahodnih misij iz Beograda

19. marca 1999 je Bill Clinton v govoru svetovni javnosti v spomin na „pokol“ v Račaku, v katerem so bili „nedolžni moški, ženske in otroci“ prisiljeni „poklekniti v zemljo“ in biti usmrčeni, pozval k takojšnjemu ukrepanju, saj bi le tako lahko preprečili nadaljnje poboje nezaščitenih civilistov v kosovskih vaseh, kot je Račak.

Natovo bombardiranje preostanka Jugos-lavije krši mednarodno pravo

Pogodba „dva plus štiri“ je utrla pot ponovni združitvi Nemčije, podpisana je bila 12. septembra 1990 v Moskvi, veljati pa je začela 15. marca 1991, ko je bila deponirana zadnja listina o ratifikaciji. Za Zvezno republiko Nemčijo je pogodbo podpisal zunanji minister Hans-Dietrich Genscher, za NDR Lothar de Maizière, za Francijo Roland Dumas, za ZSSR Eduard Ševardnadze, za Veliko Britanijo Douglas Hurd in za ZDA James Baker.

Tam je bilo med drugim dogovorjeno: „Vladi Zvezne republike Nemčije in Nemške demokratične republike izjavljata, da združena Nemčija ne bo nikoli uporabila nobenega svojega orožja, razen v skladu s svojo ustavo in Ustanovno listino Združenih narodov. (2. člen, 3. stavek)“ – očitna kršitev pogodbe dva plus štiri! Nespoštovanje nemškega temeljnega zakona, mednarodnega prava, pogodbe o Natu in ženevskih konvencij, po katerih je mestno vojskovanje, tj. bombardiranje Beograda, Niša in drugih mest spomladi 1999 ter uporaba kasetnih bomb, vojni zločin.

Nemški vojaki so že tretjič v stoletju pobijali tuje civiliste, ne da bi jih kdo napadel ali jim grozil, in prav tako tretjič v Srbiji. V Srbiji so Gerhard Schröder, Joschka Fischer in Rudolf Scharping izvedli kampanjo laži brez primere, da bi se sprijaznili s preteklostjo Auschwitza; Slobodana so razglasili za Adolfa, Srebrenico pa za Auschwitz. Zvezni obrambni minister Rudolf Scharping si je svobodno izmislil „Hufeneisenplan“ za domnevno načrtovano etnično čiščenje kosovskih Albancev na Kosovu s strani Srbov in si izmislil koncentracijska taborišča, pokol v Račaku, laž o Srebrenici in še veliko več. Nekdanji brigadni general Heinz Loquai je zapisal: „Tudi analiza pisnih dokumentov samega Scharpinga in ministrstva za obrambo vzbuja precejšnje dvome o tem, ali je jugoslovanski operativni načrt „Podkev“ dejansko obstajal. Ti dvomi se okrepijo, če upoštevamo dejansko ravnanje jugoslovanskih oboroženih sil, ki ga razkrivajo podrobna poročila na terenu, pa tudi ustrezna poročila vojaške obveščevalne službe Ministrstva za obrambo. Iz njih je razvidno, da ob vsej brutalnosti jugoslovanskih ukrepov ni mogoče govoriti o načrtovanem in obsežnem izgonu Albancev s Kosova pred začetkom zračnih napadov.

Dokaz za to je Scharping sam. Na strani 233 njegove knjige je graf, ki prikazuje razvoj beguncev na Kosovu. V njem je razvidno, da se je število beguncev močno povečalo šele 27. marca 1999, torej tri dni po začetku Natovih zračnih napadov!“

V 78 dneh so samo nemški Tornadi brez mandata ZN opravili 390 poletov in sestrelili 244 raket Škoda ter skupaj z britanskimi in ameriškimi bombniki morili otroke v šolskih avtobusih, prednostno pa bombardirali civilne cilje, proizvodne obrate in mimogrede tudi kitajsko veleposlaništvo. Uporabljali so izstrelke z radioaktivnim uranom in kasetne bombe, ki jih prepovedujejo ženevske konvencije, in medtem ko so srbske matere iskale odtrgane okončine svojih pohabljenih otrok, nenadoma ni bilo več sledu o sicer tako dejavnem nemškem mirovnem gibanju.

V napadih je bilo ubitih 2700 civilistov, med njimi 89 otrok, ter 1031 pripadnikov vojske in policije. 6 000 civilistov je bilo ranjenih, nekateri med njimi huje, med njimi 2 700 otrok, ki so bili hudo pohabljeni, ter 5 173 pripadnikov srbske vojske in policije. Deset ljudi je še danes pogrešanih. Več kot polovica vseh žrtev Natovih zračnih napadov na Jugoslavijo so bili Albanci na Kosovu in Metohiji, čeprav so zahodni zavezniki kot „angeli usmiljenja“ trdili, da je bil napad neizogiben, da bi kosovske Albance zaščitili pred humanitarno katastrofo, ki so jo povzročili Srbi.

Med Natovim terorjem so samo v Nišu 129-krat zazvonile sirene, ki so civilno prebivalstvo opozarjale na prihajajoče bombardiranje. V srbskem mestu Niš so morali prebivalci med bombardiranjem v zakloniščih in bunkerjih preživeti 52 dni, v povprečju pet ur in 14 minut na dan, kar je skoraj 70 % dni, ko so potekali letalski napadi. Med letalskimi napadi je bilo umorjenih 56 prebivalcev mesta, več kot 200 pa jih je bilo ranjenih. Popolnoma uničenih je bilo 120 stavb, 3 400 stanovanjskih, poslovnih in vojaških objektov pa je bilo hudo poškodovanih.

Med zračnimi napadi je bilo na mesto Niš izstreljenih 324 vodenih raket, 161 bomb in 36 zabojnikov s kasetnimi bombami, 71 manevrirnih raket in 8 grafitnih raket. Samo 7. maja 1999 je bilo zaradi kasetnih bomb ubitih 15 prebivalcev mesta Niš, več deset pa jih je bilo hudo ranjenih. Napadi so uničili mestno tržnico in stanovanjsko sosesko v bližini Univerze v Nišu ter mestni bolnišnični center. Zaposleni v tiskovni agenciji RTS Duško Korać, ki je bil usodne noči v stavbi RTS v Abarevoju, je povedal: „Mladi novinarji in uredniki so postali priljubljena tarča Natovih vojaških napadov in niso veljali za civilne cilje.“ Napadi na Zvezno republiko Jugoslavijo so se začeli 24. marca 1999, še isti večer pa je srbska vlada razglasila vojno stanje.

Med bombardiranjem, ki je neprekinjeno trajalo 78 dni, so bile močno poškodovane poslovne stavbe, šole, bolnišnice, infrastruktura, medijski objekti in kulturni spomeniki. Skupaj je bilo poškodovanih 1852 javnih zgradb, popolnoma uničenih pa 1365; od tega je bilo 907 javnih zgradb civilne narave poškodovanih, 119 javnih zgradb civilne narave pa popolnoma uničenih. Poškodovanih je bilo 109 elektrarn, 100 izobraževalnih ustanov ter 176 verskih, kulturnih in športnih objektov. Če upoštevamo samo uničene in poškodovane javne zgradbe, znaša materialna škoda približno 1,5 milijarde ameriških dolarjev. Po bombardiranju je režim Slobodana Miloševiča skupno škodo ocenil na približno 100 milijard ameriških dolarjev. Ta znesek so kot odškodnino zahtevale tudi članice Nata. Skupina srbskih ekonomistov je škodo ocenila na približno 29,6 milijarde ameriških dolarjev. V to ni vključena posledična škoda, ki je nastala zaradi povečanja števila rakavih obolenj zaradi Natove uporabe streliva z obsevanim uranom.

Zveza devetnajstih držav je začela z bombardiranjem ladij v Jadranskem morju s štirih letališč v Italiji in drugih oporišč v zahodni Evropi, pozneje pa so jo podprle tudi Združene države Amerike.

Sprva so bili ciljno usmerjeni napadi na vojašnice in objekte zračne obrambe v Batajnici, Mladenovcu, Prištini in drugih krajih v ZRJ. V Srbiji skoraj ni bilo mesta, ki v 78 dneh napada ne bi bilo večkrat tarča napadov. Bombardiranje je uničilo in poškodovalo 25 000 stanovanjskih stavb, 470 kilometrov cest in 595 kilometrov železniških prog. Poškodovali so 14 letališč, 19 bolnišnic, 20 zdravstvenih centrov, 18 vrtcev, 69 šol, 176 kulturnih spomenikov in 44 mostov, od katerih jih je bilo 38 popolnoma uničenih.

Natovi napadi so obsegali 2300 zračnih napadov na 995 objektov po vsej državi, uporabo skupno 1150 raket in skoraj 420.000 drugih izstrelkov s skupno maso 22.000 ton. Nato je izstrelil 1300 manevrirnih raket in uporabil 37.000 kasetnih bomb, pri čemer je bilo ubitih 200 ljudi in več sto ranjenih, uporabil pa je tudi prepovedano strelivo iz obogatenega urana. Natovi teroristični napadi so uničili tretjino električnih zmogljivosti države, bombardirali dve rafineriji v Pančevu in Novem Sadu ter prvič uporabili tako imenovane grafitne bombe za ohromitev električnega omrežja. Zadnje rakete v Srbiji so padle 10. junija ob 13.15 v bližini Kosovske Kamenice, kar pomeni, da je bombardiranje Srbije trajalo 79 in ne 78 dni.

Scenarij je bil enak kot v Libiji, Iraku in Afganistanu, začel se je z demonizacijo režima in številnimi lažmi, podporo radikalnim militantnim skupinam, nato pa so bili ljudje izpostavljeni bombardiranju in raketnim napadom. To, kar je Nato storil v Srbiji, ni nič drugega kot odkrit teror. Bombardiranje se je končalo 10. junija 1999, vendar se je vojna teroristične organizacije Nato proti srbskemu civilnemu prebivalstvu nadaljevala z drugimi sredstvi. Na dan, ko sta Nato in srbska vojaška vlada podpisala prekinitev ognja, so Srbi vedeli, da se bo Natov „mirovni proces“ spremenil v „mirovno farso“. Varnostni svet ZN je 10. junija sprejel resolucijo 1244 in v državo poslal 37.300 vojakov Kforja iz 36 držav z nalogo zagotavljanja miru in varnosti.

V naslednjih petih mesecih je po podatkih Mednarodnega Rdečega križa teroristična organizacija UÇK pod očmi in zaščito 37.300 vojakov KFOR umorila skoraj 1.000 kosovskih Srbov, skoraj 1.000 jih je bilo ugrabljenih, več kot 180.000 pa jih je bilo razseljenih z domov svojih prednikov. Razen nekaj majhnih enklav na srbski meji na Kosovu po Natovi invaziji ni bilo več Srbov. Etnično čiščenje je prizadelo tudi Jude, Sinte in Rome. Danes, po Natovem terorju, na Kosovu ni Judov.

V kritičnem pregledu balkanske politike Busheve in Clintonove administracije (1) ima kosovska vojna poleg bosanske pomembno vlogo. Konflikt še vedno ni končan, prav tako ne postopki v Haagu. Kritiki opozarjajo na dramatičen gospodarski in družbeni propad Zahodnega Balkana v obdobju intervencije ter obtožujejo politike in predstavnike medijev, da so sledili predvsem kratkovidnim in sebičnim interesom. Slogan Joschke Fischerja „Nikoli več vojne, a nikoli več Auschwitza“ je bil zlorabljen za lastne namene, dokler ni v ospredje prišlo novo regionalno krizno žarišče: Irak

Nemške notranje kritike misije rdeče-zelene koalicije v Natu

3. maja je urednik Spiegla Rudolf Augstein obtožil ZDA, da so „v Rambouilletu postavile vojaške pogoje, ki jih noben izobražen Srb ne bi mogel podpisati“. Politik SPD Oskar Lafontaine, vodja PDS Gregor Gysi, zvezna ministrica za pravosodje Sabine Leutheusser-Schnarrenberger (FDP) in nekdanji zvezni kancler Helmut Schmidt (SPD) so kritizirali Natove napade na Jugoslavijo. Nekdanji podpredsednik OVSE in član Bundestaga Willy Wimmer (CDU) je govoril o „običajni agresivni vojni“ in takratno nemško vlado, zlasti zunanjega ministra Joschko Fischerja in obrambnega ministra Rudolfa Scharpinga, obtožil „manipulacije“.
Politik CSU Peter Gauweiler je dejal: „Tako ameriško posredovanje v Iraku kot Natovo bombardiranje Jugoslavije in njenega glavnega mesta Beograda sta potekala brez mandata Združenih narodov.“

Nemški strokovnjaki za mednarodno pravo so to pravilno in odločno označili kot kršitev mednarodnega prava s strani storilca Rudolfa Scharpinga.

Heinz Loquai, takratni generalmajor in vojaški svetovalec nemškega predstavništva OVSE na Dunaju, je leta 2000 Rudolfa Scharpinga resno obtožil in opisal prikazovanje kosovskega konflikta v nemških medijih kot „večinoma enostransko in enodimenzionalno, saj se konflikt do Natove vojne obravnava kot izključna krivda beograjskega vodstva. Podoba kosovskega konflikta v nemški javnosti, politiki in akademski sferi, od jugoslovanske politike zatiranja od leta 1989 do zločinov nad kosovskimi Albanci po začetku Natovih zračnih napadov, je bila obravnavana s perspektive, ki je dogodke zreducirala na posledice srbskega nacionalizma, ni pa jih ocenila v kontekstu državljanske vojne.“ General Naumann na Kosovu „je imel idejo.

Storilec Joschka Fischer
Loquai je dejal, da je nemška vlada z moraliziranjem in uporabo ameriškega koncepta „lopovske države“ le prikrila svojo lastno politiko, ki temelji izključno na interesih. Namesto da bi se osredotočila na lastne interese, je pozornost javnosti pritegnila k izjemni personalizaciji jugoslovanske politike kot „lopova“, jugoslovanskega predsednika, katerega motivi za ukrepanje so bili prikazani kot nizkotni in nerazumni, da bi tako utrla pot diplomatskemu

Storilec Bill Clinton
Bill Clinton rešitev je bila po nepotrebnem ovirana. Glavni interes nove nemške vlade je bil v skladu z utemeljitvijo pokazati zanesljivost in kontinuiteto zunanje politike. Tudi za Združene države je bil nacionalni interes v središču njihove kosovske politike. Poleg gospodarskih interesov sta bila v ospredju prestiž ZDA kot svetovne sile in položaj Nata, v katerem prevladujejo ZDA, v hierarhiji mednarodnih organizacij.“ Večina medijev je sledila kampanji laži zveznega obrambnega ministra Scharpinga, zveznega zunanjega ministra Fischerja in zveznega kanclerja Schröderja. V Nemčiji je bil 8. februar 2001.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Über stasifolteropferadamlauks

I am 74 Years old and I I am victim of torture in STASI-Prison in former GDR 1982-1985 still witouth Status of tortured person. I never reached Justice and satisfaction by Germany´s goverment after 42 Years injustice ! I am fighting for the implementation § TORTURE in Germany´s national low.
Dieser Beitrag wurde unter Uncategorized veröffentlicht. Setze ein Lesezeichen auf den Permalink.

Kommentar verfassen