Poglej, kaj so naredili moji deželi – Kako so uničili Jugoslavijo

Look what THEY have done to my Land, World! – Wie Jugoslawien zerstört wurde von Michel Chossudovsky

Michel Chossudovsky – Avtor poučuje na Univerzi v Ottawi.

Prevod: Marcus Hammerschmitt

Kako je bila uničena Jugoslavija

STASI vohun „Topas“ – alias Reiner Rupp na sedežu Nata govori o razlogih in nemškem interesu za uničenje Jugoslavije – vrhunska sodobna priča z globokim vpogledom in pregledom dejavnosti Natove Hunte na Balkanu leta 1991 in pozneje.

Po splošnem zahodnem mnenju, o katerem ne dvomi noben medij, so „Srbi“ začeli vojno v nekdanji Jugoslaviji, praktično sami zagrešili ustrezna grozodejstva pri uničevanju države in še danes predstavljajo najpomembnejši dejavnik, ki ogroža mir v zdaj razdeljeni državi. Če komentatorji problema ne osvetljujejo tako enostransko, pa vseeno v bistvu obravnavajo etnične in moralne argumente, kot da bi bila vojna v nekdanji Jugoslaviji v celoti vprašanje različnih mentalitet in s tem v bistvu tudi dokaz o nezmožnosti večetničnih družb. Kanadski ekonomist Michel Chossudovsky v naslednjem članku pojasnjuje ekonomsko ozadje vojne v Jugoslaviji in obravnava strateški interes Zahoda, zlasti ZRN in ZDA, za uničenje Jugoslavije.

Medtem ko težko oborožene Natove enote vzdržujejo mir v Bosni, mediji in politiki prikazujejo posredovanje Zahoda v nekdanji Jugoslaviji kot primeren in plemenit, čeprav sramotno zapoznel odgovor na etnične poboje in kršitve človekovih pravic. Pri izvajanju Daytonskega mirovnega sporazuma iz novembra 1995 bi se Zahod rad prikazal kot rešitelj južnih Slovanov in nadaljeval z „gradnjo novih suverenih držav“

Vendar je bilo javno mnenje zavedeno, ker je sledilo temu popustljivemu vzorcu. Večinsko mnenje, katerega zgled je nekdanji veleposlanik ZDA v Jugoslaviji Robert Zimmermann, meni, da so težave na Balkanu posledica agresivnega nacionalizma, neizogibne posledice etničnih in verskih napetosti, ki so globoko zakoreninjene v zgodovini. (1) Podobno je bilo veliko govora o „igrah moči“ na Balkanu in sporih med političnimi voditelji: „Tuđman in Milošević razdvajata Bosno in Hercegovino“ (2).

Toda poplava slik in samozadovoljne analize prikrivajo družbene in gospodarske razloge za konflikt. Nič več se ne omenja huda gospodarska kriza, ki je nastopila pred vojno ( ki jo je povzročil zahodni MDS !* ). Strateški interesi Zvezne republike in Združenih držav Amerike pri destabilizaciji Jugoslavije niso nikoli omenjeni, prav tako ne vpliv tujih upnikov in mednarodnih finančnih organizacij. Po mnenju svetovnega tiska Zahod ni kriv za ropanje in uničenje države s 24 milijoni prebivalcev.

Vendar so zahodne sile od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja s pomočjo svoje prevlade v svetovnih financah in v zasledovanju svojih skupnih in individualnih „strateških interesov“ pomagale uničiti jugoslovansko gospodarstvo ter podžigale tleče etnične in socialne konflikte. Zdaj naj bi se prizadevanja mednarodnih finančnih klubov osredotočila na „podporo državam naslednicam Jugoslavije, ki jih je prizadela vojna“. Medtem ko je svetovna pozornost usmerjena v premike čet in prekinitve ognja, pa upniki in mednarodne finančne organizacije pridno izterjujejo zunanje dolgove nekdanje Jugoslavije, medtem ko Balkan spreminjajo v raj prostega trga.

Reforme, ki so jih tuji upniki narekovali od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja, so povzročile kaos v gospodarstvu in politiki države, uničile industrijski sektor in po delih razgradile socialni sistem države. Kljub politični nevtralnosti Beograda in obsežnim trgovinskim odnosom z ZDA in EU je Reaganova administracija v tajni direktivi iz leta 1984 (National Security Decision Directive / NSDD 133) jugoslovanskemu gospodarstvu namenila veliko pozornosti. Naslov je bil preprosto: „Politika ZDA do Jugoslavije“. Cenzurirana različica tega dokumenta, ki je bila objavljena leta 1990, je bila v bistvu enaka prejšnji direktivi o Vzhodni Evropi iz leta 1982 (NSDD 54). Med drugim je pozval k nadaljnjim prizadevanjem za sprožitev „tihih revolucij“ s ciljem strmoglavljenja komunističnih vlad in strank ter vrnitve vzhodnoevropskih držav v območje delovanja svetovnega trga (3).

Separatistične težnje, ki so temeljile na etničnih in socialnih razlikah, so pridobile na veljavi prav v obdobju brutalnega osiromašenja jugoslovanskega prebivalstva. Prva faza makroekonomskih reform, ki se je začela tik pred smrtjo maršala Tita leta 1980, „je imela katastrofalne politične in gospodarske posledice. Počasnejša gospodarska rast, rast zunanjega dolga in zlasti bremena obresti, ki jih je spremljala inflacija, so življenjski standard povprečnega Jugoslovana znižali do skrajnosti. (…) Gospodarska kriza je ogrozila politično stabilnost (…). Te reforme, ki so jih spremljali sporazumi o reprogramiranju dolga z državnimi in komercialnimi upniki, so v enaki meri oslabile jugoslovansko zvezno državo in povzročile politične napetosti med prestolnico Beograd ter vladami republik in avtonomnih pokrajin, ki so jo sestavljale. „Predsednica vlade Milka Planinc, ki bi morala izvajati program prestrukturiranja, je morala takoj obljubiti MDS (Mednarodnemu denarnemu skladu) višje stopnje odplačevanja dolga in druge ukrepe, da bi izpolnila zahteve reagonomistov (…). (5)

Kmalu po začetku makroekonomskih reform leta 1980 se je gospodarska rast v obdobju 1980-1987 znižala na 2,8 %, v obdobju 1987-1988 je znašala 0 %, v obdobju okoli leta 1990 pa je padla na -10,6 %. Gospodarske reforme so dosegle vrhunec pod ZDA naklonjeno vlado Anteja Markovića. Jeseni leta 1989, tik pred padcem berlinskega zidu, je predsednik vlade odpotoval v Washington na srečanje s takratnim predsednikom Georgeem Bushem. Obljubljen je bil „program finančne pomoči“ v zameno za drastične gospodarske reforme, ki so vključevale uvedbo nove devalvirane valute, zamrznitev plač, drastično zmanjšanje državne porabe in ukinitev samoupravnih socializiranih podjetij.7 „Gospodarska terapija“ (ki je začela veljati januarja 1990) je prispevala k ohromitvi zvezne države. Davčni denar, ki bi ga morale republike in avtonomne pokrajine dobiti kot odškodnino, je bil porabljen za poplačilo dolgov pariškim in londonskim finančnim klubom. Republike so bile večinoma prepuščene same sebi, kar je pospešilo proces političnega drobljenja. Z državnim udarom so reformatorji uvedli ukinitev zvezne finančne strukture in s tem ohromili delovanje zveznih državnih institucij. Proračunska kriza, ki jo je povzročil Mednarodni denarni sklad, je v gospodarskem smislu pomenila izvršeno dejstvo, ki je junija 1991 omogočilo uradno odcepitev Hrvaške in Slovenije.

Sporazum z MDS

Paket reform se je začel izvajati januarja 1990 s pomočjo moratorija MDS (Stand-By Arrangement / SBA) in posojila Svetovne banke za strukturno prilagoditev (SAL II). Zaradi proračunskih rezov, ki jih je spremljala uporaba davkoplačevalskega denarja za servisiranje dolga, je bilo treba ustaviti izplačila nadomestil vladam republik in avtonomnih pokrajin. To je podpiralo proces politične „balkanizacije“ in secesionizma. Srbska vlada je odločno zavrnila Markovićev varčevalni program, kar je privedlo do spontane stavke 650 000 delavcev proti zvezni vladi. Sindikati so bili v tem boju enotni: „Odpor delavcev je presegel etnične meje, saj so Srbi, Hrvati, Bosanci in Slovenci skupaj s svojimi kolegi stopili na ulice.“(9)

Industrijska strukturna reforma iz leta 1989

Die industrielle Strukturreform, die1989 ebenfalls von Ante Markovic vorangetrieben wurde, war ein weiterer Meilenstein auf dem Weg des industriellen Sektors in den Bankrott. 1990 war das jährliche Wachstum des Bruttoinlandsprodukts auf -7,5 % gefallen.1991 fiel es um weitere 15 %, die industrielle Produktivität sank um 21 %.(11) Die Strukturreform, die von Belgrads Kreditoren diktiert worden war, hatte die Abschaffung der vergesellschafteten Betriebe zum Ziel. Das Unternehmensgesetz von 1989 verlangte die Abschaffung der „Grundstrukturen gemeinschaftlicher Arbeit“ („Basic Organizations of Associated Labour“ / BAOL), die eine Form vergesellschafteter Produktionsgemeinschaften unter der Leitung der Betriebsräte darstellten. Das Gesetz schrieb die Verwandlung dieser Strukturen in privatkapitalistische Unternehmen vor, wobei die Betriebsräte durch sogenannte „Sozialkomitees“ unter der Kontrolle des Betriebseigners und seiner Kreditoren ersetzt werden sollten.(13) „Das Ziel war eine massive Privatisierung der jugoslawischen Wirtschaft und die Vernichtung des öffentlichen Sektors. Und wer sollte für die Durchsetzung dieser Maßnahmen sorgen? Die kommunistische Parteibürokratie! Namentlich ihr militärischer und geheimdienstlicher Teil wurde gründlich korrumpiert und gewährte daraufhin politische und ökonomische Unterstützung bei der Abschaffung der sozialen Rechte der jugoslawischen Arbeiterschaft …“(14)

Zakonodajni retreat

S pomočjo zahodnih odvetnikov in svetovalcev so bili v naglici sprejeti številni novi zakoni. Veljati je začel nov zakon o bančništvu, ki je predvideval likvidacijo bank v državni lasti. Več kot polovica vseh jugoslovanskih bank je bila zaprta, z jasnim poudarkom na ustano-vitvi „neodvisnih, profitno usmerjenih institucij“.(15) Do leta 1990 je bil pod okriljem Svetovne banke že uničen tristranski bančni sistem, ki so ga sestavljali Narodna banka Jugoslavije, osem nacionalnih bank republik in avtonomnih pokrajin ter poslovne banke. (16) Leta 1990 so se s Svetovno banko pogajali o tako imenovanem posojilu za prestrukturiranje sektorja, ki ga je beograjska vlada sprejela leta 1991.

Stečajni program

Vsa industrijska podjetja so bila skrbno razvrščena v kategorije. V okviru reform, ki sta jih sponzorirala MDS in Svetovna banka, je bilo kreditiranje industrijskega sektorja zamrznjeno z jasnim namenom, da se pospeši proces likvidacije. Zakon o finančnih predpisih iz leta 1989 je vzpostavil tako imenovane mehanizme za reševanje, ki so določali, da mora podjetje v primeru 45-dnevnega neplačila v 15 dneh doseči dogovor z upniki. To je upnikom omogočilo, da so redno zlorabljali svoja posojila kot sredstvo moči nad insolventnimi podjetji. Zakon je prepovedoval vladno posredovanje. Če dogovora ni bilo mogoče doseči, se je začel stečaj, ne da bi se delavcem izplačale prehodne dajatve.

Leta 1989 je po uradnih podatkih propadlo ali bilo ukinjenih 248 podjetij, delo pa je izgubilo 89 400 delavcev.19 V prvih devetih mesecih leta 1990, takoj po programih MDS, je propadlo še 889 podjetij s skupno 525 000 delavci.20 Z drugimi besedami, zakonodaja je v dveh letih povzročila brezposelnost več kot 600 000 delavcev od 2,7 milijona industrijske delovne sile v celotni Jugoslaviji. Največ stečajev in novih brezposelnih je bilo v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Makedoniji in na Kosovu.(21)

Številna socializirana podjetja so se poskušala izogniti stečaju tako, da niso izplačevala plač. V prvih mesecih leta 1990 pol milijona delavcev, približno 20 % industrijske delovne sile, ni prejelo plač, da bi izpolnili zahteve upnikov v okviru „sporazumov“, ki jih je predvideval „Zakon o ureditvi finančnega gospodarstva“. Realne plače so padale, socialni programi so propadli, val stečajev v industriji je povzročil splošno brezposelnost, vse to pa je med prebivalstvom ustvarilo vzdušje brezupa in socialnega obupa. „Gospod Marković je začel svojo >vodeno privatizacijo<. Oligarhije v republikah, ki so vse sanjale o >nacionalni prenovi<, so lahko izbirale med vojno in resničnim jugoslovanskim skupnim trgom ter hiperinflacijo. Izbrali so vojno. Ta vojna naj bi prikrila prave vzroke gospodarske katastrofe.“ (22)

Paket reform, ki ga je januarja 1990 podprl MDS, je nedvomno prispeval k naraščajočim izgubam podjetnikov, hkrati pa je povzročil stečaj številnih velikih elektrotehničnih, petrokemičnih, inženirskih in kemičnih podjetij. Poleg tega je deregulacija zunanje trgovine januarja 1990 povzročila poplavo uvoza blaga iz tujine, kar je dodatno prispevalo k destabilizaciji domače proizvodnje. Ta uvoz je bil financiran z izposojenim denarjem, ki ga je MDS odobril kot del celotnega svežnja v obliki tako imenovanih hitrih posojil, ki so jih MDS, Svetovna banka in različne države donatorice razdelile za podporo gospodarskih reform. Uvozni razcvet je povečal pritisk na dolg Jugoslavije, nenadno zvišanje obrestnih mer in nabavnih cen, s katerim se je soočila domača industrija, pa je hkrati povzročilo izključitev domačih izdelkov z jugoslovanskega trga.

„Sprostitev odvečne delovne sile“

Razmere tik pred odcepitvijo Hrvaške in Slovenije junija 1991, izražene v podatkih o stečaju v letih 89/90, kažejo na obseg in brutalnost industrijske likvidacije. Vendar pa ti podatki sami po sebi dajejo le nepopolno sliko, saj ponazarjajo stanje na začetku „stečajnega programa“. Ta program se je v celoti izvajal ves čas vojne in vsekakor tudi po njej. (…) Podobne programe industrijskega prestrukturiranja so tuji upniki vsilili vsem državam naslednicam Jugoslavije.

Svetovna banka je septembra 1990 ocenila, da je bilo od preostalih 7531 podjetij 2435 „podjetij z izgubo“.23 Z drugimi besedami, teh 2435 podjetij s skupno 1,3 milijona zapos-lenih je bilo kategoriziranih kot „plačilno nesposobna“ in so bila zato takoj podvržena ste-čajnemu postopku. Glede na to, da je bilo 600 000 delavcev odpuščenih iz podjetij v steč-aju že pred septembrom 1990, ti podatki pomenijo, da je bilo 1,9 milijona delavcev od sk-upno 2,7 milijona preprosto razglašenih za „presežne“. Podjetja v stečaju, koncentrirana predvsem v energetiki, težki industriji, kovinskopredelovalnem, gozdarskem in tekstilnem sektorju, so bila med največjimi podjetji v državi in so septembra 1990 predstavljala     49,7 % vseh preostalih zaposlenih v industriji.(24)

Politična razpustitev

Varčevalni ukrepi so zaradi daljnovidnih strateških interesov utrli pot ponovni kolonizaciji Balkana. Na večstrankarskih volitvah leta 1990 je bila v središču zanimanja gospodarska politika, separatistična zavezništva pa so uspela premagati komuniste na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter v Sloveniji.

Po veliki zmagi desničarske Demokratične zveze na Hrvaškem pod vodstvom Franja Tuđmana leta 1990 se je z odcepitvijo Hrvaške strinjal nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher, ki je bil skoraj vsak dan v stiku s svojim kolegom v Zagrebu.25 Nemčija ni samo podprla odcepitve, ampak je tudi „določala tempo mednarodne diplomacije“ in pozvala svoje zahodne zaveznike, naj priznajo Slovenijo in Hrvaško. Hrvaška (vključno z ozemljem Bosne in Hercegovine) je bila med drugo svetovno vojno pod fašističnim ustaškim režimom satelit sil osi: „Nemško ekspanzionistično politiko spremljata rast nacionalizma in ksenofobije (…). Nemčija želi imeti proste roke pri širjenju svoje gospodarske prevlade v Srednji Evropi. (…) (26) Po drugi strani je Washington podpiral oblikovanje „ohlapne konfederacije s podporo demokratičnemu napredku (…) Ameriški državni sekretar Baker je hrvaškemu predsedniku Franju Tuđmanu in slovenskemu predsedniku Milanu Kučanu povedal, da ZDA ne podpirajo enostranske odcepitve. Če bi morali nujno oditi, bi morali to storiti s pogodbenim dogovorom (…)(27)

Obnova po vojni

Gospodarske reforme, ki se zdaj vsiljujejo državam naslednicam, so logična nadgradnja in nadaljevanje tistega, kar je uničilo nekdanjo Jugoslavijo. V tragičnih posledicah brutalne in nesmiselne vojne so možnosti za obnovo novih neodvisnih republik majhne. Kljub temu, da se v tisku o tem vprašanju pogosto molči, je prestrukturiranje dolga sestavni del mirovnega procesa. Nekdanja Jugoslavija je bila razkosana pod lupo tujih upnikov, njeni zunanji dolgovi pa so bili skrbno zbrani in razdeljeni med različne države naslednice. Programi privatizacije, ki so bili uvedeni pod okriljem držav donatoric, so prispevali k še večjemu razkrajanju gospodarstva in nadaljnjemu osiromašenju prebivalstva. Bruto domači proizvod se je v štirih letih (1990-1993) zmanjšal kar za 50 % (28).

Poleg tega voditelji novih suverenih držav v celoti sodelujejo s tujimi upniki: „Vsi sedanji voditelji nekdanjih jugoslovanskih republik so bili funkcionarji komunistične partije in vsak od njih je želel izpolniti zahteve Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada, da bi bil upravičen do investicijskih posojil in znatnih daril za politično elito (…). Državna podjetja so bila izropana, stroji pa so se znašli v „zasebnih podjetjih“, ki so jih vodili člani nomenklature.“(29)

Še med vojno so Hrvaška, Slovenija in Makedonija začele samostojna kreditna pogajanja z institucijami iz Bretton Woodsa. Na Hrvaškem je vlada Franja Tuđmana leta 1993 ratificirala sporazum z MDS. Velika proračunska krčenja, ki jih je zahteval ta sporazum, so ohromila prizadevanja Hrvaške za spodbujanje lastnih gospodarskih sil in s tem ogrozila povojno obnovo. Stroški obnove hrvaškega gospodarstva, ki ga je prizadela vojna, so ocenjeni na približno 23 milijard USD, zato je nadaljnje zadolževanje neizogibno. Brez odpisa dolga se bo breme dolga Zagreba povečevalo tudi v 21. stoletju.

Tudjmanova vlada je v zameno za tuja posojila pristala na reforme, ki so privedle do še večjega števila zaprtij in stečajev podjetij, medtem ko so plače padle na katastrofalno nizko raven. Uradna stopnja brezposelnosti se je povečala s 15,5 % (1991) na 19,1 % leta 1994.(30)

Zagreb je uvedel tudi veliko strožjo stečajno zakonodajo in postopke „ločevanja“ velikih podjetij v državni lasti. Hrvaška vlada v „pismu o nameri“ institucijam iz Bretton Woodsa obljublja, da bo s pomočjo Evropske banke za obnovo in razvoj ter Svetovne banke prestrukturirala in v celoti privatizirala banke. Te institucije so pozvale tudi k prestrukturiranju hrvaškega finančnega trga, da bi postal dostopnejši zahodnim vlagateljem in finančnim špekulantom.

Makedonija je šla po podobni poti. Decembra 1993 je vlada v Skopju pristala na znižanje realnih plač in zamrznitev običajnih kreditov, da bi dobila posebno posojilo iz sklada MDS za sistemsko preoblikovanje (STF). Pri dejavnostih „mednarodne podporne skupine“, ki sta jo sestavljali predvsem nizozemska vlada in Banka za mednarodno poravnavo dolgov s sedežem v Baslu, je sodeloval tudi multimilijarder George Soros. Vendar denar, ki ga je zagotovila ta skupina podpornikov, ni bil namenjen za obnovo, temveč za odplačilo posojil, ki jih je Skopje dolgovalo Svetovni banki (…). (31)

Poleg tega je morala vlada makedonskega premiera Branka Crvenkovskega privoliti v likvidacijo preostalih „deficitarnih“ podjetij in odpuščanje „odvečnih“ delavcev, kar je pomenilo brezposelnost za polovico industrijskih delavcev v državi. Namestnik finančnega ministra je na to trezno pripomnil, da je ob astronomskih stopnjah dobička, ki so posledica bančne reforme, ki so jo podprli upniki, „v državi skoraj nemogoče najti podjetje, ki bi (…) pokrilo svoje stroške (…)“(32).

Na splošno pomeni ekonomska terapija MDS za Makedonijo nadaljevanje stečajnega programa, ki je v nekdanji Jugoslaviji veljal od leta 1989. Z ribami gospodarstva se zdaj trguje na novi makedonski borzi, vendar je to zapravljanje družbenega premoženja privedlo do gospodarskega zloma in vsesplošne brezposelnosti.

Kljub gospodarskemu krčenju ter uničevanju izobraževanja in zdravstva, ki ju je prinesel varčevalni program, je finančni minister svetovni javnosti ponosno povedal, da „Svetovna banka in MDS uvrščata Makedonijo med najuspešnejše države glede na trenutne gospodarske reforme“. Predsednik delovne skupine MDS za Makedonijo Paul Thomsen je dodal, da so „rezultati stabilizacijskega programa impresivni“, in posebej pohvalil „učinkovito plačno politiko“, ki jo izvaja vlada v Skopju (33).

„Obnova“ Bosne in Hercegovine

Medtem ko mirovni sporazum z orožjem Nata slabo deluje, Zahod v Bosni in Hercegovini uvaja „program obnove“, ki državi popolnoma odvzema gospodarsko in ekonomsko suverenost. Ta program obsega predvsem razvoj Bosne in Hercegovine kot razdeljene države pod vojaško nadvlado Nata in pod upravo Zahoda.

Na podlagi Daytonskega sporazuma so ZDA in Evropska skupnost v Bosni vzpostavile popolno kolonialno upravo. Njen vodja je visoki predstavnik Carl Bildt, nekdanji švedski premier in predstavnik Evropske skupnosti v mirovnih pogajanjih v Bosni. Visoki komisar ima vse izvršilne pravice v vseh civilnih zadevah. Lahko celo razveljavi odločitve vlade Bosanske federacije in Republike srbske. Visoki komisar deluje v tesnem sodelovanju z generalnim poveljstvom IFOR in donatorskimi agencijami.

Mednarodne policijske sile, ki jih vodi poveljnik, imenovan s strani generalnega sekretarja ZN, sestavlja 1700 policistov iz petnajstih držav, od katerih jih večina še nikoli ni bila na Balkanu. „Usposabljanje“ teh policistov je sestavljeno iz petdnevnega programa usposabljanja v Zagrebu, preden so napoteni na delo.

Ker Zahodu demokracija ne pomeni ničesar, lahko bosanski parlament, ki je bil ustanovljen z „ustavo“, upravičeno štejemo za farso. Za demokratično fasado je resnična oblast v rokah vlade v senci, ki jo sestavljajo visoki komisar in tuji svetovalci.

Poleg tega je bila gospodarska politika v skladu z ustavo, pripravljeno v Daytonu, v celoti v rokah institucij iz Bretton Woodsa in Evropske banke za obnovo in razvoj s sedežem v Londonu. Člen VII te ustave določa, da predsednika bosanske centralne banke imenuje MDS in da „ne sme biti državljan Bosne in Hercegovine ali katere koli sosednje države (…)“.

In čeprav predsednika centralne banke izbere MDS, centralna banka morda ni prava centralna banka. „V obdobju prvih šestih let (…) ne sme odobravati posojil z učinkom ustvarjanja denarja. Tako deluje le kot navadna emisijska banka“ (člen VIII). Novi „suvereni“ državi je odvzeta lastna valuta, saj je obsojena na ustvarjanje papirnatega denarja le, če je v celoti podprt s tujo valuto, kar pomeni, da sploh ne more mobilizirati lastnih gospodarskih virov. Tako kot v drugih državah naslednicah je njena zmožnost financiranja (brez velikega zunanjega dolga) že od samega začetka sabotirana.

Upravljanje bosanskega gospodarstva je skrbno razdeljeno med donatorske institucije: medtem ko je centralna banka pod nadzorom MDS, Evropska banka za obnovo in razvoj nadzira Komisijo za ureditev javnih gospodarskih podjetij, ki usmerja usodo vseh državnih podjetij, vključno z energetskim in vodnim sektorjem, pa tudi poštno službo, cestno upravo, železnico itd. Predsednik Evropske banke za obnovo in razvoj imenuje tudi predsednika te komisije, ki nadzoruje prestrukturiranje javnega sektorja, kar v tem primeru pomeni le malo več kot razmetavanje državnega in družbenega premoženja v korist dolgoročnih investicijskih skladov.

Ne moremo se izogniti naslednjemu temeljnemu vprašanju: ali si bosanska ustava, o kateri so se dogovorili voditelji držav v Daytonu, sploh zasluži svoje ime? V zgodovini mednarodnih odnosov je nastal resen in nevaren precedens: Zahodni upniki so svoje interese vključili v „ustavo“, ki je bila na hitro napisana v njihovo korist, pomembne položaje v bosanski državi pa po pravilu zasedajo ne-Bosanci, ki so zaposleni v zahodnih finančnih organizacijah. Nobene ustavodajne skupščine, nobenih posvetovanj s civilnimi organizacijami v Bosni in Hercegovini, nobenih „ustavnih dodatkov“ v ameriškem slogu, ki bi zagotovili osnovne državljanske pravice, ničesar …

Bosanska vlada ocenjuje, da bo obnova stala 47 milijard dolarjev. Zahodni donatorji so obljubili 3 milijarde dolarjev posojil za obnovo, vendar je bilo decembra 1995 odobrenih le skromnih 518 milijonov dolarjev, od katerih je del v skladu z Daytonskim sporazumom namenjen za civilne stroške namestitve enot IFOR, del pa za odplačilo dolgov mednarodnim upnikom.

Po ustaljenem postopku so bila odobrena „nova posojila“ za poplačilo starih dolgov. Nizozemska centralna banka je na primer velikodušno odobrila 37 milijonov dolarjev kot „premostitveno posojilo“. Vendar je posojilo namensko: Bosni naj bi omogočil odplačilo starih dolgov do Mednarodnega denarnega sklada. V nasprotnem primeru MDS Bosni ne želi več posoditi denarja (…) (35) In naslednji korak v tej absurdni spirali: zahtevano posojilo iz „nujnega sklada“ MDS za tako imenovane „povojne družbe“ sploh ne bo namenjeno obnovi, ampak bo porabljeno za poplačilo posojila Nizozemske, ki je navsezadnje služilo za poravnavo starih dolgov do MDS! Na ta način se spirala zadolževanja še povečuje, medtem ko se za obnovo ne uporabljajo nobena dejanska finančna sredstva.

Naftne multinacionalke se spogledujejo z Bosno

Zahodne vlade in korporacije so veliko bolj zainteresirane za dostop do potencialno strateških mineralnih virov kot za zagotavljanje pomoči pri obnovi Bosne. Dokumenti, ki jih imajo v rokah hrvaški in bosanski Srbi, kažejo, da so na vzhodni strani Dinarskega gorovja, na območju, ki je bilo z zadnjo ofenzivo hrvaške vojske ravno v času Daytonskega sporazuma odvzeto bosanskim Srbom v Krajini, našli nahajališča premoga in nafte. Bosanski vladni uradniki poročajo, da je bila korporacija Amoco s sedežem v Chicagu ena od več tujih korporacij, ki so nato organizirale poskusno vrtanje v Bosni. Zahod si zelo želi gospodarsko izkoriščati to regijo: „Svetovna banka – in vpletene multinacionalke – so zelo nerade posredovale rezultate ustreznih raziskav vladam sprtih strani <od avgusta 1995> (…) (36) Poleg tega so „znatna nahajališča nafte na območjih Hrvaške, ki so jih zasedli Srbi, ob reki Savi, neposredno nasproti Tuzle“. (37) V skladu z Daytonskim sporazumom je to območje pod vojaško nadvlado Američanov, ki imajo sedež v Tuzli.

Teritorialna delitev Bosne med bosansko-hrvaško federacijo in srbsko-bosansko Republiko Srbsko, ki jo zahteva Daytonski sporazum, tako razkriva svoj strateški pomen. 60.000 Natovih vojakov, ki naj bi zagotavljali „mirovni proces“, v resnici zagotavlja razkosanje Bosne in Hercegovine v korist zahodnih gospodarskih interesov.

Ker je država popolnoma brez nacionalne suverenosti, se bo njena prihodnost bolj kot v Sarajevu oblikovala v Washingtonu, Bonnu in Bruslju (…), proces tako imenovane „obnove“, ki temelji na stalnem reprogramiranju dolga, pa bo Bosno in Hercegovino ter druge države naslednice nekdanje Jugoslavije obdržal na ravni tretjega sveta.

Medtem ko si lokalni oblastniki in zahodne sile med seboj delijo delce nekdanjega jugoslovanskega gospodarstva, je drobljenje nacionalnega ozemlja ter ohranjanje socialnih in etničnih delitev z novo ustvarjeno strukturo razdelitve branik pred enotnim protikolonialnim odporom Jugoslovanov.

Povzetek

Gospodarske reforme, ki so bile Jugoslaviji vsiljene po načelih neoliberalizma, so nedvomno prispevale k razpadu celotne države. Toda od začetka vojne leta 1991 so svetovni mediji namerno spregledali osrednjo vlogo teh reform. „Prosti trg“ je bil razglašen za rešitev za obnovo gospodarstva, ki ga je prizadela vojna. Medtem ko so mediji natančno poročali o vojnih dogodkih in „mirovnem procesu“, pa je bil družbeni in politični vpliv gospodarskih reform v Jugoslaviji izbrisan iz naše zavesti in tako ne more dopolniti slike o tem, kaj se je „v resnici zgodilo“. Kulturne, etnične in verske napetosti se preučujejo z vseh strani in se dogmatično prikazujejo kot edini vzrok krize, čeprav so dejansko le posledica globljega procesa gospodarskega in političnega razkroja.

Ta „lažna zavest“ je prešla na vse ravni razprave. Ne le da zamegljuje resnico, temveč nam tudi onemogoča, da bi pravilno ocenili zgodovinske dogodke. Izkrivlja dojemanje resničnih vzrokov družbenih konfliktov. Enotnost, solidarnost in identiteta Južnih Slovanov so dobro utemeljene v zgodovini, vendar je bila ta identiteta umetno manipulirana in uničena.

Pravi vzroki spora so propad celotnega gospodarskega sistema, vključno s prodajo celotne industrije, pridobivanje „novih trgov“ in borba za „sfere vpliva“ na Balkanu. Na območju nekdanje Jugoslavije je na kocki usoda milijonov ljudi. Gospodarske reforme uničujejo njihove življenjske možnosti, saj jim jemljejo pravico do dela, hrane in strehe nad glavo, da ne omenjamo njihove kulture in nacionalne identitete (…). Meje so bile samovoljno spremenjene, celoten pravosodni sistem je bil obrnjen na glavo, socializirana podjetja so propadla, finančni in bančni sistem sta bila uničena, socialni programi in socialne ustanove so bili uničeni do tal (…). V retrospektivi je koristno upoštevati družbene in gospodarske dosežke Jugoslavije pred vojno (do leta 1980): Povprečna rast bruto domačega proizvoda je bila 6,1 % na leto, v obdobju dvajsetih let (1960-1980) je bila zagotovljena brezplačna zdravstvena oskrba z enim zdravnikom na 550 Jugoslovanov, stopnja pismenosti je bila 91 %, povprečna pričakovana življenjska doba je bila 72 let (…)(37).

Razvoj v Jugoslaviji odraža rezultate podobnih programov prestrukturiranja ne le v državah v razvoju, temveč tudi v ZDA, Kanadi in zahodni Evropi. Rešitev so „drastični gospodarski ukrepi“, pravijo; povsod se ljudi prepričuje, da ni druge rešitve kot zapiranje tovarn, odpuščanje delavcev, krčenje socialnih programov (…). Gospodarsko krizo v Jugoslaviji je treba obravnavati v tem splošnem kontekstu. Reforme v Jugoslaviji so le skrajna različica uničujočega gospodarskega modela, ki ga neoliberalizem vsiljuje državam po vsem svetu.

Opombe

1. Glej pisanje Warrena Zimmermanna (nekdanjega veleposlanika ZDA v Jugoslaviji), „The Last Ambassador, Memories of the Collapse of Yugoslavia“, Foreign Affairs, letnik 74, št. 2, 1995.                                                                                                                                               2. Miloš Vasić in drugi, „War on Bosnia“, v: Vreme News Service, št. 29, 13. april 1992.     3. Sean Gervasi, „Germany, the US and the Crisis in Yugoslavia“, v: Covert Action Quarterly, št. 43, zima 1992-93 4. Prav tam                                                                                    5. Dimitrije Boarov, „A Brief Investigation into Anti-Inflation Programmes, the Curse of Outdated Programmes“, Vreme News Service, št. 29, 13. april 1992                                         6. Svetovna banka, „Industrial Restructuring Study / Overall Assessment, Issues and Strategies of the Restructuring Process“, Washington DC, junij 1991, strani 10 in 14            7. Sean Gervasi, glej opombo 3 8. prav tam                                                                                    9. Ralph Schoenman, „Divide and Rule in the Balkans“, The Organiser, 11. september 1995 10. Svetovna banka, glej opombo 6 . Izraz „bruto domači proizvod“, ki ga uporabljamo zaradi poenostavitve, ni povsem enakovreden konceptu, po katerem vzhodna gospodarstva merijo svoj nacionalni proizvod.                                                                                                       11. Glej Judit Kiss, „Debt Management in Eastern Europe“, Easter European Economics, maj/junij 94, str. 59.                                                                                                                            12. Svetovna banka, glej opombo 6.  13. Prav tam, str. VIII                                                            14. Ralph Schoenman, glej opombo 9                                                                                              15. Več podrobnosti v: The World Bank, Industrial Restructuring in Yugoslavia, str. 38.  16. prav tam, str. 38. 17. prav tam, str. 33.  18. prav tam, str. 33. 19. prav tam, str. 34. Izvirni podatki so iz jugoslovanskega Zveznega sekretariata za industrijo in energijo. Od vseh omenjenih podjetij jih je 222 šlo v stečaj, 26 pa v likvidacijo. 20. 20 Prav tam, str. 33. Ti podatki vključujejo tako stečaje kot likvidacije. 21 Prav tam, str. 34. 21 Prav tam, str. 34. 22 Dimitrije Boarov, glej opombo 5.                                                                                                23. Svetovna banka, „Industrial Restructuring …“, str. 13, Priloga 1, str. 1.                            24. Svetovna banka meni, da je 20 % celotne delovne sile v Jugoslaviji, ki šteje 8,9 milijona ljudi, oziroma približno 1,8 milijona ljudi, „odveč“. Vendar se zdi ta številka še vedno prenizka, če se skupno število „presežnih“ delavcev izračuna iz podjetij, ki so bila opredeljena kot „insolventna“. Samo v industrijskem sektorju je bilo septembra 1990 v tako razvrščenih podjetjih zaposlenih 1,9 milijona delavcev od 2,7 milijona zaposlenih v industriji. S. Svetovna banka, „Industrial Restructuring …“, Priloga 1.                                  25. Sean Gervasi, glej opombo 3. 26. Prav tam, str. 45.                                                                  27. Zimmermann, glej opombo 1.                                                                                                    28. Podatek se nanaša na Makedonijo, po podatkih informacijske službe Svetovne banke z dne 28. novembra 1994.                                                                                                                    29. Ralph Schoenman, glej opombo 9.                                                                                          30. „Zagreb facing a U-turn“, The Banker, januar 1995, str. 38.                                              31. po podatkih informacijske službe Svetovne banke, 28. november 1995.                         32. izjava makedonskega namestnika ministra za finance Harija Kostova, v: MAK-News, 18. april 1995.                                                                                                                                          33. Makedonska informacijska služba MILS-News, 11. april 1995.                                              34. Glej Mednarodni denarni sklad, „Bosna in Hercegovina postane članica MDS“, sporočilo za javnost, št. 97/70, Washington, 20. december 1995.                                                35. Frank Viviano in Kenneth Howe, „Bosanski voditelji trdijo, da ima Bosna zaloge nafte“, The San Francisco Chronicle, 28. avgust 1995. Glej tudi Scott Cooper, „What the West wants in former Yugoslavia“, The Organizer, 24. september 1995.                                36. Viviano in Howe, glej opombo 35.                                                                                             37. Svetovna banka, Poročilo o svetovnem gospodarskem razvoju 1991, Statistična priloga, tabeli 1 in 2, Washington, DC, 1991.

Delite to:

 

 

 

 

 

Über stasifolteropferadamlauks

I am 72 Years old and I I am still victim of torture in STASI-Prison in former GDR 1982-1985. I never reached Justice and satisfaction by Germany´s goverment after 40 Years injustice ! I am fighting for the implementation § TORTURE in Germany´s national low.
Dieser Beitrag wurde unter Uncategorized abgelegt und mit , , verschlagwortet. Setze ein Lesezeichen auf den Permalink.

Kommentar verfassen