xxx

xxx

Prevod: razvodnik Adam Lauks – Celje – Maribor . Celje 1974/1975 JNA pod kpmadantom garizona  popdpukovnika Milana Aksentijevića – Honor et decorum „svim izbrisanima“

Gospod predsedujoči, gospa generalna sekretarka, gospe in gospodje,

čez malo več kot leto dni bo Helsinška sklepna listina praznovala svojo petdeseto obletnico. V zvezi s tem moram z obžalovanjem povedati, da je OVSE pred to obletnico v žalostnem stanju in da so njeni obeti še vedno nejasni.

Po koncu hladne vojne in ideološkega spopada, ki jo je spremljal, je bila zgodovinska priložnost, da se v celoti izkoristi združevalni potencial OVSE in da organizacija postane platforma za najširše možno vseevropsko sodelovanje ter osrednji element pri oblikovanju celovite arhitekture enake in nedeljive varnosti v vseh treh razsežnostih v Evropi in evroatlantski regiji.

V okviru vojaško-politične „košarice“ so sodelujoče države sprejele številne temeljne dokumente, katerih cilj je ustvariti Evropo brez ločnic – v najširšem pomenu besede – in ki določajo tudi, da je krepitev lastne varnosti na račun varnosti drugih nedopustna. Med njimi so Pariška listina za novo Evropo iz leta 1990, Listina o evropski varnosti iz leta 1999 in Astanska deklaracija iz leta 2010.

Rusija si je po svojih najboljših močeh prizadevala za dosego navedenih plemenitih ciljev. Naše številne pobude, vključno s sklenitvijo Pogodbe o evropski varnosti in vzpostavitvijo skupnega varnostnega prostora, ki temelji na sodelovanju, so namenjene prav temu cilju.

Žal so se zahodne politične elite, ki so si prisvojile pravico do nadzora nad usodo človeštva, kratkovidno odločile za Nato in ne za OVSE. Izbrale so filozofijo zadrževanja, geopolitične igre z ničelno vsoto in logiko „sistema gospodarja in sužnja“. Eden ključnih elementov te usmeritve je bila hitra širitev bloka na vzhod, ki se je začela po razpustitvi Varšavskega pakta. In to kljub temu, da je bilo videti, da je konec bipolarne konfrontacije Natu odvzel smisel obstoja.

Države Nata in EU so lastnoročno uničile vojaško-politično razsežnost OVSE. Leta 1999 so članice Nata zagrešile odkrito in drzno agresijo na Jugoslavijo, članico OVSE in Združenih narodov. Leta 2008 je bilo Kosovo brez referenduma odcepljeno od Srbije, s čimer sta bila kršena resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1244 in načelo nedotakljivosti meja v Evropi, zapisano v Helsinški sklepni listini.

Na vrhu zavezništva v Bukarešti leta 2008 so sodelovale iste države članice OVSE iz Nata. Tbilisi in Kijev sta bila „zvabljena“ v članstvo. Cilj je bil preprost in jasen: izigrati ju proti Rusiji. Mihail Sakašvili, ki je prišel na oblast po „revoluciji vrtnic“, ki jo je podprl Zahod, je takoj izkoristil dovoljenje, ki ga je dobil avgusta 2008 v Bukarešti, in ukazal bombardiranje mest v Južni Osetiji ter napad na položaje mirovnikov, ki so bili tam s soglasjem OVSE. To provokacijo so pripravile ZDA, ki so v Gruziji začele izvajati program „usposabljaj in oborožuj“. Kar je Washington „naučil“, je Sakašvili poslušno izvedel.

Za vzpostavitev protiruskega oporišča v Ukrajini je bilo potrebno veliko več, potreben je bil krvavi državni udar leta 2014 in osem let kazenskih operacij proti prebivalstvu Donbasa s podporo Zahoda in v nasprotju s sporazumom iz Minska, ki ga je odobril Varnostni svet Združenih narodov. Rad bi vas še enkrat spomnil na cinična priznanja nekdanje nemške kanclerke Merklove ter nekdanjih francoskega in ukrajinskega predsednika Hollanda in Porošenka, da sporazuma iz Minska ne potrebujejo za mir v Ukrajini, temveč le zato, da bi dali kijevskemu režimu čas za razširitev vojaških zmogljivosti proti Rusiji.

Med onemogočenimi poskusi reševanja perečih problemov naše celine na podlagi načel OVSE je tudi „Kozakov memorandum“, ki bi lahko pred 20 leti zanesljivo rešil razmere v Moldaviji. Takrat sta Nato in EU v Bruslju hitro torpedirala dokument, ki sta ga Kišinjov in Tiraspol že parafirala. Zdaj uničujeta format „5+2“, ki je zadnji ostanek skupnih prizadevanj za rešitev za Pridnestrje.

Republika Moldavija bo naslednja žrtev hibridne vojne, ki jo je Zahod sprožil proti Rusiji. O tem bi morala razmisliti vsaka država, v kateri delujejo zahodni emisarji, fundacije in tako imenovane nevladne organizacije.

Članice Nata so na ukaz ZDA preprečile začetek veljavnosti sporazuma o prilagoditvi Pogodbe CFE in ignorirale konkretne ruske predloge za obnovitev uspešnosti režima nadzora nad konvencionalnim orožjem v Evropi. Američani so s svojimi ukrepi „pokopali“ tudi Pogodbo o odprtem nebu in razvrednotili številne druge temeljne dokumente, namenjene krepitvi medsebojnega zaupanja na področju varnosti.

Pravi nameni zahodnih politikov so se ponovno razkrili, ko sta Washington in Bruselj decembra 2021 zavrnila ruske predloge za pravno zavezujoča varnostna jamstva v Evropi. Z nami se sploh niso želeli pogovarjati. Nihče od njih ni odgovoril niti na moje sporočilo z dne 28. januarja 2022 zunanjim ministrom ZDA in držav članic Nata, v katerem sem jih prosil, naj odgovorijo na vprašanje: „Kako si razlagate zaveze z vrhov OVSE, da ne boste krepili lastne varnosti na račun varnosti drugih?“

Namesto tega smo od zunanjepolitične službe EU in generalnega sekretarja Nata, na katera sporočilo sploh ni bilo naslovljeno, prejeli prazne „koščke papirja“. Bistvo zahodnega stališča je: ni pomembno, kaj so njihovi predsedniki in predsedniki vlad podpisali v OVSE, samo Nato lahko zagotovi pravna varnostna jamstva. Tako skupina držav pod vodstvom „izjemne“ sile ravna z našo organizacijo, ki je že zdaj ne spoštuje več.

Nič manj žalostne niso razmere v „drugi košarici“ OVSE. ZDA in njihovi evropski sateliti so v prizadevanjih, da bi spodkopali rusko gospodarstvo, proti Rusiji uvedli na tisoče sankcij in s tem končali široko praktično sodelovanje med Vzhodom in Zahodom v naši nekdaj skupni regiji. Režim v Kijevu je naložba Washingtona v njegov sebični interes, da zadrži Rusijo in reši svoje težave na račun drugih, vključno z odpravo gospodarskih tekmecev, zlasti EU. Kljub vsemu EU še naprej ubogljivo igra svojo nezavidljivo vlogo, nosi največje breme posledic ameriške avanture v Ukrajini in ponižno opušča oblike gospodarskega partnerstva, ki so desetletja zagotavljale blaginjo EU. Občutek je, da je EU opustila prvotne cilje svojih ustanoviteljev, da bi izboljšala blaginjo državljanov držav članic, in se – predvsem zaradi prizadevanj bruseljske birokracije – spremenila v agresiven geopolitični projekt.

Ko govorimo o usodi OVSE, ne moremo mimo človeške razsežnosti. Ta „košarica“ je bila napolnjena z vrsto zavez, ki so, kot bi rad poudaril, namenjene vsem sodelujočim državam.

Vendar se tudi tu pojavlja problem enakosti in objektivnosti. Urad za demokratične institucije in človekove pravice je svoje delo osredotočil izključno na države „vzhodno od Dunaja“ brez kakršnih koli pravil in postopkov. Opazovalci OVSE gredo na volitve z že pripravljenimi sklepi. Hkrati si Urad za demokratične institucije in človekove pravice zatiska oči pred številnimi kršitvami človekovih pravic na zahodu. Tudi „moskovski mehanizem“ s svojimi pristranskimi strokovnjaki si prizadeva izpolniti svoj politični mandat. Komisar za svobodo medijev molči ob zatiranju nezahodnih medijev.

Že več let se ne moremo dogovoriti o dnevnem redu srečanja o izvajanju človekove razsežnosti, deloma zato, ker nekatere delegacije trmasto preprečujejo vključitev vprašanja neonacizma. In to kljub dejstvu, da so nacistična ideologija in prakse ter druge oblike rasistične in verske nestrpnosti v Evropi, zlasti v Ukrajini in baltskih državah, v porastu. Hitlerjeve sodelavce poveličujejo, spomenike osvoboditeljem rušijo, ta zločinska dejanja pa so zapisana v zakonih.

Neonacistični režim, ki vlada v Kijevu, je v svojih prizadevanjih za zakonsko izkoreninjenje vsega ruskega celo „presegel“ baltske države. Zanika sam obstoj Rusov in njihov odločilni prispevek k zgodovini Ukrajine. Ljudem je prepovedano govoriti, brati in se učiti v maternem jeziku ter dostopati do rusko govorečih medijev in ruske kulture. Dejstev je veliko, vendar OVSE in njene ustrezne institucije molčijo. Molčale so celo takrat, ko je režim v Kijevu naredil izjeme od očitno diskriminatorne zakonodaje o „državnem jeziku“ le za jezike EU, ne pa tudi za ruščino. Celo „razsvetljeni“ Bruselj je ostal tiho in ni komentiral potrebe po spoštovanju številnih konvencij Združenih narodov, Unesca in Sveta Evrope, ki vsem narodnim manjšinam zagotavljajo enake pravice.

Predsednik vrhovne rade Stefančuk je pravkar „naivno“ izjavil, da v Ukrajini „ni ruskih manjšin“ in da jih tudi ne more biti. Očitno vodja ukrajinskega parlamenta ni nikoli prebral naslednjega besedila: „Zagotovljena sta svoboden razvoj in zaščita ruskega in drugih manjšinskih jezikov; država spodbuja utrjevanje naroda, razvoj njegove zgodovinske samozavesti, tradicij in kulture ter jezikovne in verske identitete vseh narodnih manjšin; vsebina pravic in svoboščin se ne sme omejevati; ni nobenih privilegijev ali omejitev na podlagi rase, političnega, verskega ali drugega prepričanja; zagotovljena je pravica do izobraževanja v maternem jeziku.“

To je le nekaj citatov iz veljavne ukrajinske ustave, ki je še nihče ni razveljavil in na podlagi katere sta Zelenski in pred njim Porošenko prisegla ob aplavzu Zahoda. Toda vsi – OVSE, Beneška komisija, EU in ZDA – spet molčijo in ne opazijo norčevanja iz ukrajinske ustave.

V tem molku in ob spodbujanju Zahoda je kijevski režim sprožil odvratno kampanjo proti ukrajinski pravoslavni cerkvi, vključno z zasegom cerkva, preganjanjem vernikov in fizičnimi napadi na duhovnike.

Posebej opozarjam na naslednje: Vsi ti zločini zoper človekove pravice se niso začeli februarja 2022, temveč takoj po krvavem državnem udaru februarja 2014, ko so neonacisti prevzeli oblast in raztrgali sporazum o poravnavi, podpisan dan prej pod jamstvom Nemčije, Poljske in Francije, ki so to ponižanje hitro sprejele.

V tem kontekstu preseneča cinizem bruseljskih voditeljev vlad, ki se zaklinjajo, da Zelenski z vsemi svojimi dejanji „brani evropske vrednote“. Zdaj želijo pospešiti proces odpiranja vrat v EU za režim v Kijevu. Kot pravi pregovor, se nacisti sprejemajo po vrsti. To je sramotno.

Postavlja se vprašanje: zakaj potrebujemo neustrezne institucije za človekove pravice, ki so postale orodje tistih, ki so se odločili za privatizacijo sekretariatov mednarodnih organizacij za lastne potrebe? Kakšnim interesom vseevropske varnosti in sodelovanja služi takšna OVSE?

Sedanje razmere so neposredna posledica vztrajnih poskusov naših zahodnih sosedov, da bi si zagotovili prevlado z brezsramno uporabo OVSE za agresivno uveljavljanje ozkih lastnih interesov in namerno uničevanje osnovnega načela soglasja in same kulture diplomacije. Vsakemu nepristranskemu človeku je jasno, da to ni način za resno in pošteno reševanje evropskih varnostnih vprašanj. Kljub temu zahodne prestolnice z zavidljivo obsedenostjo „ubijajo“ možnosti za oživitev OVSE. Ustvarili so že „evropsko politično skupnost“ brez Rusije in Belorusije. Na ta način je bila na naši celini zarisana še ena ločnica, prostor OVSE pa je bil uničen. Pobudniki te zamisli bi morali dobro premisliti, kako je njihova zamisel povezana s plemenitimi ideali, ki so vodili ustanovitelje helsinškega procesa in avtorje Pariške listine za novo Evropo.

Tradicionalno je navada, da se izjave na naših srečanjih končajo z optimistično, pozitivno noto. Vendar trenutno ni posebnega razloga za optimizem. OVSE se v bistvu spreminja v privesek Nata in EU. Organizacija je – to moramo povedati povsem odkrito – na robu prepada. Preprosto vprašanje je, ali je smiselno vlagati v oživitev organizacije. Ali se bo kdaj lahko prilagodila objektivni realnosti svetovnega razvoja in ponovno postala platforma za reševanje vprašanj regionalne varnosti na podlagi načel Helsinške sklepne listine, zlasti načela enakopravnosti vseh sodelujočih držav? Zaenkrat je veliko več vprašanj kot odgovorov.

Toda življenje ne miruje. Procesi evrazijskega povezovanja in enakopravnega sodelovanja na podlagi pravičnega ravnovesja interesov se na naši celini razvijajo v konstruktivnih oblikah, kljub temu da se OVSE vse bolj poglablja v konfrontacijski program, ki ji je bil vsiljen.