Dr. sc of sociol Miss Spomenka Hribar: DRUG POGLED
S pravnega, političnega, družbenega in etičnega vidika je ruski napad na Ukrajino zavrženo, nemoralno, absurdno dejanje, vredno obsodbe z vseh teh vidikov oziroma ravni. Ker zgodovina ni enosmerna poti, ki pelje naravnost v prihodnost, je verjetno, da obstaja veliko razlogov za neko dejanje, kljub temu je za nek dogodek vedno nekdo – zadnji v verigi odločevalcev – odgovoren, soodgovoren ali kriv. Saj je do zadnjega možnost za drugačno odločitev. V primeru zdajšnje ukrajinske vojne so soodgovorni Rusi, osebno kriv pa Putin.
Drugo, torej na ravni refleksije, pa je vprašanje, kakšni so bili globalni, zgodovinski, ideološki vzroki in povod, da je do nekega pojava, dogodka prišlo?
Morda bi bilo zato dobro, če bi pogledali na rusko-ukrajinski spor, pa tudi na
spor ZDA + EU: Ruska federacija še z enega zornega kota: kako se Evropa od
nekdaj obnaša do Rusije – tudi v primeru »predigre« današnjega rusko-
ukrajinskega spora in te vojne.
Naj opišem ta fenomen z besedami Dostojevskega, enega največjih duhov
človeštva:
»Ko smo leta 1812 pregnali Napoleona, z njim nismo sklenili miru, kot so
takrat svetovali in želeli nekateri redki jasnovidni Rusi, ampak smo se z
vso močjo odpravili, da bi rešili Evropo osvajalcev in jo osrečili.«
In kaj so dobili v zameno? Kot hvaležno povračilo? Manj kot nič!
»Vsi ti narodi, ki smo jih osvobodili, so takoj, še ne da bi dotolkli Napoleona, na nas začeli gledati s kar največjo nedobrohotnostjo in nadvse hudobnim sumničenjem. Na kongresih so se takoj združili protinam ter si vzeli vse, nam pa ne le da niso ničesar pustili, ampak so namnaložili še obveznosti, res da prostovoljne, a za nas škodljive, kot se je izkazalo pozneje. In potem, ne glede na lekcijo, kismo jo dobili, kaj smo počeli vse preostalo stoletje in kaj počnemo zdaj? Ali nismo prav mi pripo-mogli h krepitvi nemških držav, ali nismo mi ustvarili njihove moči tako, da so zdaj morda celo moč-nejši od nas. (…)
Evropa nas je pripravljena hvaliti, božati po glavici, toda za svoje nas ne bo priznala, zaničuje nas, na tihem in odkrito, kot ljudi in kot raso nas ima za nižje od sebe (…). »Končalo se je tako, da zdaj vsak v Evropi drži kamen v roki in ga je ob prvi priložnosti pripravljen vreči v nas. Kaj smo pridobili s tem, da smo Evropi toliko služili? Zgolj njeno sovraštvo… Turki in semiti so jim po duhu bliže kot mi, arijci.« (Dnevnik pisatelja II Beletrina, Ljubljana 2007, str. 285 287)
Dandanes bi Dostojevski bržkone dodal: Bliže kot mi, Evropejci in kristjani.
Kajti zaničevalni odnos samozvane edino »prave« Evrope do Rusije se ni končal, am-pak se je ponovil v primeru ruskega osvobajanja ne le svojega, temveč tudi drugega evropskega ozemlja izpod nacistične zasedbe v II. svetovni vojni. Objektivni zgodovi-narji in analitiki priznavajo, da je bil pri premagovanju nacifašizma ruski delež odloči-len. V vojni z njim je Sovjetska zveza izgubila okrog dvajset milijonov ljudi.
Morda drži hipoteza, da so Rusi svojo »zgodovinsko napako« ob zmagi nad Napoleon-om skušali »popraviti« s paktom Ribbentrop-Molotov? (Zanj so bili seveda tudi drugi vzgibi.) Kar pa je bilo seveda naivno, predvsem pa narobe!
Morda je temeljno vprašanje današnji odnos EU: Ruska federacija, ki se je zavozlal ob napovedi sprejema Ukrajine v EU in ob širjenju Nata proti vzhodu, vprašanje, zakaj se ZDA in »Evropa« niso držale obljube, da se po razpustitvi sovjetskega imperija Nato ne bo širil proti vzhodu? Če bi se držali tega dogovora, bi to lahko pomenilo začetek novega obdobja sodelovanja »Evrope« (EU) z Rusko federacijo! Da Rusom ne bi bilo več treba skrbeti za svojo varnost glede na Zahod. A kakor v primeru zmage nad Napoleonom, tudi ob sesutju ruskega boljševiškega imperija Rusi niso zahtevali zapisa in ratificiranje danih obljub … In prvo, kar je naredila ameriška nadutost, skupaj z zvesto služabnico »Evropo«, je bila postavitev raket na Poljskem, usmerjene proti Rusiji! Kar je nedvomno vplivalo tudi na notranjo politiko v Ruski federaciji – občutek
ogroženosti je humus za ustanovitev in vzdrževanje avtoritarnega, sistema. Šposebej, če jo totalitarna oblast izkorišča, manipulira z njo. Kakor Putin.
Ta odločitev EU je bila kratkovidna, celo slepa. Rusija je kot velik del Evrazije zaklad-nica vsakovrstnih rudnin in dobrin (pšenica, nafta, plin itd.) in pravi rezervoar inteli-gence, kar vse bi koristilo medsebojnemu normalnemu sodelovanju »Evrope« in Ruske federacije! V sodelovanju združeni bi EU in Ruska federacija predstavljali tretjo svetovno silo, ugnezdeno med obe super- velesili, ZDA in Kitajsko. V tem smislu bi bila ta »tretja sila« lahko »vmesnik«, mediator med dvema velesilama, ki bosta morda med seboj tekmovali do absurda. Ampak povezavo med EU in Rusko federacijo bi bilo treba gojiti, paziti nanjo kot na punčico v svojem očesu! Plinovod Severni tok je bil izjemna priložnost za začetek takšne, za obe strani koristne povezave, toda nič od tega
ni bilo! Pa bi bili lahko začeli novo sodelovanje, novo uro »evropske resnice«!
Če sklepamo – vzvratno – o problemu preskrbe Evrope s plinom, ki ga bo zdaj rešila ZDA, vidimo, komu je tak »rezultat« najbolj po godu. Za ZDA je bil Severni tok plina nesprejemljiv, o čemer pišejo mnogi evropski politologi.
Nenapisan zakon je, da je re-akcija vedno hujša kot akcija, kateri se zoperstavi. In zdaj smo priča surovemu napadu Ruske federacije na Ukrajino! Ničesar bolj nesprejemlji-vega si ni mogoče zamisliti! Da Putin ne more zmagati, se mi zdi samoumevno. Naroda, ki hoče svobodo, ni mogoče trajno pokoriti, to so izkusili vsi totalitarni siste-mi in vsi okupatorji. A koliko je in še bo trpljenja ljudi in vseh posledic sektaške ame-riško-evropske politike se še niti ve. Namesto prizadevanja ( po razpadu SSSR) za so-delovanje – postavljanje barier! Poglejmo tudi z druge strani: Katera država pa bi mirno gledala to, kar je počel Nato, ko je okoli Rusije, kjer je le mogel, že leta postav-ljal napadalne raketne sisteme?
Zdaj pa naj bi sankcije spametovale Rusijo? Prizadele bodo tako in tako predvsem pre-bivalstvo, ukrajinsko, rusko In tudi evropsko.
K temu zapisu me je sprva pripravilo govorjenje na videz blage gospe predsednice evropske Komisije Ursule von der Leyen: ne morem pozabiti njenega sovražnega naštevanja, kaj vse »bomo naredili« za kazen Rusom za napad na Ukrajino, in če to ne bo pomagalo, bomo naredili še to … Iritirala me je ta nadutost, ob »pozabi«, da so Nemci uničili vsa naselja, vsa polja, pobili vse živo: dva milijona in pol ruskih in jud-ovskih prebivalcev so pobili samo na poti do Stalingrada! Kakšno kazen so zavezniki vpeljali zaradi tega za prebivalstvo Nemčije po vojni? Hvala bogu, da niso, že tako je bilo za ljudstvo med samo vojno dovolj hudo! Zdaj pa so se Nemci spet prebudili, še zaostrili stališča predsednice Komisije, predsednik nemške vlade je napovedal radik-alno militarizacijo Nemčije; dva dni za njim pa še japonski predsednik!
Merila odnosov do različnih držav in povezav bi morala biti za vse enaka. Obstajajo različne ocene in številke vojn in vojaških spopadov po koncu II. svetovne vojne. Po eni varianti naj bi bilo med letom 1945 in 2001 na svetu 245 vojn in vojaških spopad-ov, prevratov, od tega so jih ZDA začele 201 vojno (vključno z Irakom in Afganistan-om), samo 44 naj jih ne bi začele ZDA. Med napadenimi državami so bile tudi samos-tojne, suverene države ali pa jim je sprovocirala državni udar, jih obglavljala in jim po svoji izbiri nastavljala vlade, itd. – pa za agresorsko ZDA ni bilo od nikogar nobenih sankcij! Tudi Putin je že prej napadal samostojne države (Čečenija …) in si je zato že zaslužil, da bi mu sodilo mednarodno sodišče za vojne zločine! A če bi kdo predlagal, da bi sodili ameriškim predsednikom, ki so začeli vojne proti drugim državam, bi se mu smejali – tako neverjetno bi bilo!
Kakor sama vidim, je s tem, kako se EU na eni strani sovražno obnaša do Ruske fede-racije, na drugi pa ustrežljivo in služabniško do brezskrupuloznih ZDA nekaj zelo nar-obe. Od zdaj, po ruskem napadu na Ukrajino in razdrtju vseh vezi EU z Rusko federac-ijo Evrope kot merodajnega subjekta svetovne politike in svetovne zgodovine ne bo več! Ali pa zelo dolgo ne.
Da se naš premier (skupaj s slovaškim in poljskim ) podaja v Ukrajino, je
predvsem ravnanje v funkciji njegovega predvolilnega boja. Njegovo
manipuliranje s čustvi ljudi ob ukrajinski tragediji je blasfemično in zadeva naše
notranje razmere, glede na notranje razmerje v EU pa je njihovo ravnanje
sporno; to je politika evropske desnice, ki ji ni dovolj »domači«, notranji
razkol, ampak ga širi navzven.
Zakaj EU ni intervenirala, ko je v Ukrajini zmagovala desničarska politika, nacionalistična, ki si kot država ni prizadevala za sožitje vseh svojih državljanov; zakaj se ni držala sporaz-uma iz Minska (2015) s priznanjem pokrajinske avtonomije pokrajinama Doneck in Lug-ansk v okviru Ukrajine? Njen odnos do Rusov znotraj lastne države je bil ves čas odkloni-len. To je do neke mere razumljivo na podlagi grozne ukrajinske izkušnje z boljševizmom (gladomor!).
Pa tudi Rusi imajo spomine na ukrajinsko nacistično sodelovanje z nemškimi zavojevalci med II. svetovno vojno. Toda sodobna demokratična politika si prizadeva za sožitje svojih državljanov – ne pa da sektaši na podlagi narodnostne opredeljenosti! Zdaj pa se »škanda-lizira« ob Putinovi zahtevi po denacifikaciji ukrajinske politike do ruskih državljanov v Ukrajini!? Če je ukrajinska uradna politika strpna do judov v svoji sredi, do Rusov pa ne, ni mogoče zankati njene nacionalistične izključevalnosti. Kar je celo v EU primer: zakaj EU ne »sliši« volje Kataloncev po ustanovitvi lastne države?
Seveda je ta hip teža odgovornosti in krivde za vojno v Ukrajini na Putinu! O tem pišejo in poročajo vsi slovenski, evropski, ameriški in drugi mediji. Sama sem zapisala le drugi mož-ni pogled na sam spor. Pravzaprav sem hotela opozoriti na značaj evropske politike. Kako se na primer konkretno kaže danes v odnosu do beguncev sploh? Najbolj natančno jo je ekspliciral tvit Vlade:
»Ukrajinski begunci prihajajo iz okolja, ki je v kulturnem, verskem in zgodovinskem smi-slu nekaj povsem drugega kot okolje, iz katerega prihajajo begunci iz Afganistana.«
Kaj nam pove ta izjava? Ukrajinski begunci so »naši«, saj so nekaj povsem drugega kot (tujerodni) begunci iz Afganistana, Sirije …, zato sprejemamoukrajinske begunce, onih drugih pa ne. Ukrajinski begunci so Evropejci, v evropskem kulturnem, verskem in zgodo-vinskem smislu. Begunci iz Afganistana, Sirije … so ne-evropski v kulturnem, verskem in zgodovinskem smislu. Zamolčana je oznaka: v rasnem smislu. Saj naštete oznake (kultura,
vera, zgodovina) implicitno označujejo rasno razliko.
Prav je, da si evropske države prizadevajo sprejeti ukrajinske begunce! Vendar moramo premisliti, kaj pomeni, iz kakšnega temelja se vse države (tudi Nemčija potem, ko je ugoto-vila, da jih je že dovolj za njeno prihodnjo delovno silo) otepajo beguncev iz Afganistana , Sirije …. Žične ograje, policija, vojska, sledilni psi … Zdaj so vrata evropskih dežel na široko odprta! Ne le iz sočutja do trpečih, temveč iz rasne razlike med enimi in drugimi. Slovenija, na primer, sprejema nesrečne ukrajinske begunce – prav je tako! Toda obotavljala se je in celo vračala na Hrvaško tudi družine, celo matere z otroki …
V državi, v kateri imajo naši rasistični hujskači vojne svoje velike prijatelje, so dekle iz Zimbabveja, ki je v Ukrajini študirala vesoljski inženiring, obmejni policisti odrinili in jo prisilili, da odstopi svoje mesto Ukrajincem. Z njo in njenimi so »ravnali kot z živalmi«; zato, ker so druge rase. »Zakaj Evropejci«, se vpraša Zorana Baković (Delo, 5.3. 2022, str. 16), »tako zlahka zdrsnejo v rasizem?«
Tako je »Evropa« postavila rasno sektaštvo na raven principa evropske politike. In to je – poleg strahot vojne v Ukrajini – tisto strašno, kar se bo zdaj, sebojim, izkazalo v značaju EU in vseh njenih držav! Dokler bo sektaštvo na kulturno-rasni osnovi temeljni princip evropske politike – kljub razumljivemu sočutju in solidarnosti z Ukrajinci – bo aktualna nevarnost vojn na njenih tleh! Znaki so tukaj: evropske države so pospešeno oborožujejo. Tudi Nemčija!
