Der Westbalkan-Experte Dušan Reljić von der Stiftung Wissenschaft und Politik (SWP) erklärt die Aufregung um das Non-Paper mit einer zunehmenden allgemeinen Atmosphäre der Nervosität in Südosteuropa. »Das liegt daran, dass sich die Verhältnisse in der Region seit Jahren verschlechtern, von der Qualität der Demokratie und der Rechtsstaatlichkeit bis hin zu den sozialen Lebensverhältnissen«, so Reljić zum SPIEGEL. »Die Region erlebt einen Prozess des Rückfalls und der politischen Verwerfungen.«

Zwei Jahrzehnte nach dem Ende der Kriege in der Region konnte sich das Konzept einer demokratischen Bürgergesellschaft in keinem Westbalkan-Staat durchsetzen:

1)    Združitev Kosova in Albanije. “Na Kosovu se želi 95 odstotkov prebivalstva združiti z matičnim albanskim narodom. Položaj je podoben v Albaniji. Meja med Albanijo (ki je članica Nata, op. a.) in Kosovom praktično ne obstaja. Srbski del Kosova bi dobil poseben status – po zgledu Južne Tirolske,” navaja dokument. Gre sicer za avtonomno pokrajino na severu Italije, kjer je večina prebivalstva nemškogovorečega.

2)    Združitev večine ozemlja Republike Srbske s Srbijo. “Srbsko nacionalno vprašanje se lahko v veliki meri reši s priključitvijo dela Republike Srbske k Srbiji. V tem primeru je Srbija pripravljena soglašati z združitvijo Kosova in Albanije,” piše v dokumentu.

3)    “Hrvaško nacionalno vprašanje se lahko reši z združitvijo večinskih hrvaških kantonov v BiH s Hrvaško ali s podelitvijo posebnega statusa hrvaškemu delu BiH (z uporabo modela Južne Tirolske).”

4)    “Bošnjaki bi s tem dobili neodvisno delujočo državo in prevzeli polno odgovornost zanjo. Na referendumu bi ljudje odločali med vstopom v EU ali prihodnostjo zunaj EU (po zgledu Turčije). Za zdaj prepričljiva večina Bošnjakov podpira EU perspektivo, toda v primeru nadaljnjega kaosa ter močnega povečanja turškega vpliva in radikalnega islama, bi se lahko položaj v prihodnjem desetletju drastično poslabšal.”

Te “rešitve” bi po oceni avtorjev pospešile pogajanja o članstvu držav zahodnega Balkana v EU in Nato. Toda gre za predloge, ki jim odločno nasprotujejo v ZDA, Nemčiji, Franciji in drugih evropskih državah. Mednarodna skupnost namreč poudarja pomen ozemeljske celovitosti BiH in nasprotuje novemu risanju meja na področju nekdanje Jugoslavije. To bi namreč odprlo pandorino skrinjico in verjetno vodilo v nove vojne. Zelena luč za razpad Bosne in Hercegovine in združitev Kosova z Albanijo bi dala nov zagon srbskim nacionalistom v Črni gori in albanskim nacionalistom v Severni Makedoniji, dvema članicama zveze Nato.

Že dejstvo, da se Slovenija in Janša omenjata v povezavi s tem dokumentom, je verjetno največji udarec prihajajočemu slovenskemu predsedovanju EU. Ko so mediji iz BiH v začetku tedna poročali o tem dokumentu, je Janša v odzivu zatrdil, da “Slovenija resno išče rešitve za razvoj regije in evropsko perspektivo držav zahodnega Balkana”. Toda obstoja dokumenta ni izrecno zanikal. Poudaril je le, da “bi februarja ali marca težko kaj predal Charlesu Michelu, saj ga je nazadnje srečal lani”. A možnih poti, po katerih je dokument prišel do Bruslja, je precej. Michel se je recimo sredi februarja na Poljskem udeležil srečanja ob 30. obletnici višegrajske skupine, kamor je prišel tudi madžarski premier Viktor Orban, Janšev najtesnejši politični zaveznik v EU.

Dejstvo, da dokument o razdelitvi BiH obstaja, v novo luč postavlja tudi obisk predsednika republike Boruta Pahorja v tej državi v začetku marca. Kot je v začetku tedna razkril član predsedstva BiH Željko Komšić, ga je Pahor spraševal o možnem mirnem razhodu v BiH. Iz Pahorjevega kabineta so pozneje zatrdili, da predsednik republike nasprotuje idejam o razpadu BiH. Vprašanje o mirnem razhodu naj bi postavil zgolj zaradi zaskrbljenosti nad temi idejami.

Toda Pahor je prišel v Sarajevo že po tem, ko je Michel prejel dokument. Je res mogoče, da Pahor zanj ni vedel? Je vprašanje o mirnem razpadu BiH postavil, ker je tipal teren za koga drugega? Dokument namreč govori tudi o prihodnjih “korakih”. Natančneje, o “tihem” preverjanju pri odločevalcih v regiji in mednarodni skupnosti, ali je načrt možno uresničiti. Če bi se pri tem izkazalo, da dogovora ne bi bilo mogoče doseči, bi dokument ohranil status “non-paperja”. Da so se marca prek različnih kanalov intenzivno preverjali predlogi o risanju novih meja na Balkanu, je nakazal tudi ameriški zunanji minister Antony Blinken. V začetku aprila je namreč v odprtem pismu predsedstvu BiH izključil možnost pogovorov o radikalnih spremembah Daytonskega sporazuma.

Janševa igra s slovenskimi interesi

Minister za zunanje zadeve Anže Logar je včeraj v državnem zboru zatrdil, da se slovenska strategija do zahodnega Balkana ni spremenila. A znamenj o novem zasuku v slovenski zunanji politiki je vedno več. Po naših informacijah so v zadnjih mesecih nastali kar trije “non-paperji” o BiH, pri katerih je tako ali drugače sodelovala Slovenija. Logar je včeraj potrdil obstoj enega od teh dokumentov. Gre za diplomatsko pobudo glede BiH, ki jo je sredi marca sprožila Hrvaška, k njej pa je pristopila tudi Slovenija. S tem dokumentom v Zagrebu nadaljujejo že dlje časa trajajočo diplomatsko ofenzivo za spremembe volilne zakonodaje v BiH. Ta bi močno olajšala izvolitev hrvaškega člana predsedstva BiH po meri Zagreba. Dokument smo na necenzurirano.si razkrili včeraj.

Molk pove več kot tisoč besed. V petih dneh predsednik vlade Janez Janša ni zanikal, da je na različne naslove v tujini pomagal pošiljati neuradni diplomatski dokument (“non-paper” v angl.), ki govori o novem risanju meja na območju nekdanje Jugoslavije. Od četrtka, ko smo ga prvi objavili na necenzurirano.si, o tem v njegovem kabinetu medijem ne dajejo izjav. Medtem ko Janša širi zarote o aferi, ki da je bila izvožena iz Slovenije, se izogiba bistvu: zakaj bruseljski in ameriški diplomati dokument, ki predvideva razpad Bosne in Hercegovine, priključitev Republike Srbske k Srbiji in združitev Kosova z Albanijo, v neuradnih razgovorih omenjajo kot “slovenskega”?

Janševa obramba temelji na igri besed. Članu predsedstva BiH Šefiku Džaferoviću je včeraj sporočil, da “ne obstaja ‘non-paper’, ki bi ga bilo mogoče povezati s slovensko vlado”. Seveda ne. Nihče nikoli ni trdil, da je takšen dokument pripravila slovenska vlada. Tudi v uradni diplomatski pošti ga ni. Janšev argument, da ga osebno ni mogel predati predsedniku evropskega sveta Charlesu Michelu, ker ga več mesecev ni srečal, je prazen. Neformalnih kanalov za takšno pošto je veliko, le da Janša pri tem očitno ni bil dovolj previden. Ceno za to bo plačala Slovenija.

Enako kot Janšev molk so namreč pomenljivi odzivi iz tujine. Najodločnejši prihajajo iz ameriške diplomatske mreže. Predsednik Srbije Aleksandar Vučić in hrvaški premier Andrej Plenković sta razumela sporočilo. Zgodbo sta takoj “zaprla” z izjavo, da “non-paperja” nista videla. Janša tega ni storil. Že dejstvo, da sta se dve ameriški veleposlaništvi odzvali na vsebino dokumenta, nam pove dvoje. Prvič, ZDA se pod Joejem Bidnom vračajo na Balkan, na katerega so v zadnjem desetletju pozabile. In drugič, čez Janšo so vsaj v eri “najšibkejšega predsednika” dokončno naredile križ. Prepoznale so njegovo vlogo v igri, ki ruši ameriške načrte v regiji. V teh ima ključno vlogo ozemeljska celovitost BiH.

A to je le ena od posledic, ki jih bo Sloveniji prinesla afera “non-paper”. Ta madež bo težko izbrisati. Slovensko predsedovanje je v resnici končano, še preden se je začelo. V Evropi imamo od tega tedna še manj prijateljev. Vse bolj nas dojemajo kot predmestje Budimpešte. Odnosi s Sarajevom se bodo še poslabšali. V treh desetletjih se je nabralo travmatičnih epizod: orožarske kupčije med vojno v BiH, izbrisani, opeharjeni varčevalci, delavci, ki so ob stečajih slovenskih gradbincev ostali praznih rok, in relativiziranje genocida v Srebrenici. Zdaj je Slovenija zraven pri dokumentu, pisanem v retoriki nacionalističnih ideologij, ki so pred 30 leti pripeljale do vojne v tej državi. Sramota je preblaga beseda za to.

Preberite še:
Objavljamo dokument o razdelitvi BiH, ki ga išče ves Balkan

Se spomnite operacije Makedonija?

Zakaj Janša to počne? Kaj ga je vodilo, da se je vpletel v zgodbo, ki je v nasprotju s političnimi in ekonomskimi interesi Slovenije? Ključno za njeno razumevanje je, da ni šlo za naključni spodrsljaj. Ravno nasprotno, afera “non-paper” nam je dejansko razkrila, kar se je dalo slutiti že nekaj časa – da je Janša aktiven igralec v procesih, ki jih vodijo drugje. V Budimpešti in Moskvi.

Februarja lani smo na necenzurirano.si objavili prvo zgodbo, ki je odmevala v regiji. Razkrili smo, kako so podjetja iz kroga Viktorja Orbana prek Slovenije financirala madžarsko politično, obveščevalno in medijsko operacijo v Severni Makedoniji. Njen cilj je bilo rušenje vstopa te države v zvezo Nato. V mesecih pred referendumom, na katerem so ljudje odločali o sporazumu o spremembi imena države, kar je bil grški pogoj za njeno članstvo v Natu, so Orbanovi ljudje serijsko kupovali makedonske televizije, časopise in portale. Šlo je za medije, naklonjene nekdanjemu predsedniku vlade Nikoli Gruevskemu, velikemu nasprotniku sporazumu dogovora z Grčijo, ki je pred roko pravice zbežal v Budimpešto.

Orbanu manever ni uspel. Kljub milijonom z Madžarske je referendum uspel. Severna Makedonija je danes del zavezništva. Toda finančni tokovi v trikotniku Budimpešta-Ljubljana-Skopje so razkrivali zanimivo podrobnost. Del denarja za te posle je namreč prišel iz podjetja Belfry, ki je takrat sodelovalo pri 12 milijard evrov vrednem projektu nove nuklearke na Madžarskem. Gradi jo ruska državna družba Rosatom. Ključno vlogo v poslih v Severni Makedoniji je imel madžarski podjetnik Peter Schatz, glavni medijski operativec v Sloveniji in član upravnega odbora Nova24TV, kjer je eden večjih oglaševalcev prav podjetje Belfry.

Informacije o “ruski zvezi” so šle pri nas takrat bolj ali manj mimo. “SDS je edina stranka v tem parlamentu z izrazito antirusko in pro-Nato retoriko. In potem portal necenzurirano.si napiše, da Putin preko Orbana financira Nova24TV, da razbija zavezništvo. To je noro. Vsak, ki to kdaj vidi in gleda, ve, da temu ni tako,” je takrat v svojem slogu govoril poslanec SDS Žan Mahnič, danes Janšev državni sekretar za nacionalno varnost. Nihče se ni pretirano vznemirjal.

Preberite še:
Finančni tokovi razkrivajo: Orbanov denar v Slovenijo in Makedonijo

Interesi Orbana in Putina so enaki

Toda leto dni pozneje bi moralo biti drugače. Zdaj je Janša – le da tokrat kot predsednik vlade – zraven v novi mednarodni aferi, kjer sledi spet vodijo do Budimpešte, Moskve in verjetno še Beograda.

Kaj je v ozadju? Vse kaže, da je bil v igri nov dogovor z Orbanom, Janševim najtesnejšim političnim zaveznikom, ki je v zadnjih letih postal pomemben igralec na Balkanu. Sestaja se s srbskim članom predsedstva BiH Miloradom Dodikom in šefom HDZ BiH Draganom Čovićem. Je v tesnem odnosu z Vučićem, še vedno nudi zatočišče Gruevskemu. Richard Grenell, nekdanji Trumpov posebni odposlanec za Kosovo, je leta 2016 dobil plačilo za svetovanje od madžarske fundacije, povezane z Orbanovimi ljudmi. Kmalu zatem je bila resno v igri priključitev severnega dela Kosova k Srbiji. S tem bi se odprla pandorina skrinjica spreminjanja ostalih meja – torej prav tisto, kar želijo tudi pisci “non-paperja”.

Interesi Viktorja Orbana in Vladimirja Putina v regiji so bolj ali manj enaki. Oba, ne nujno hkrati na istih točkah, minirata napore evropske diplomacije in pri tem stavita na iste lokalne igralce. Druži ju enak končni cilj: ošibiti vlogo največjih evropskih držav in EU. Razlika je le, zakaj to počneta. Za Rusijo je Balkan zgodovinsko strateško območje vpliva in potencialna pot do Sredozemlja. Orbanovi motivi so bolj perfidni – vsaj tako močno, kot širiti madžarski ekonomski vpliv, želi na točki Balkana ponižati EU, jo prikazati kot nesposobno in ob tem formirati politično zavezništvo, ki bo pomenilo protiutež njeni širitvi.

Afera “non-paper” je tako neposredna posledica volilnega poraza Donalda Trumpa. Ni naključje, da je “non-paper” nastal v času zamenjave oblasti v ZDA. Kot da bi njegovi pisci želeli izkoristiti čas, ko so se v Washingtonu ukvarjali sami s sabo (in Kitajsko) za pripravo terena. Na srečo nikoli ne bomo izvedeli, ali je bil del načrta tudi to, da bi se nove meje Jugoslavije začele risati v času slovenskega predsedovanja EU.

S Trumpovim porazom je nova evropska desnica, zbrana okrog osi Orban-Salvini, izgubila svojo matico. Zdaj se reorganizira na novo. Steve Bannon in prijatelji so zgodovina, finančne pipice bo treba najti drugje in Moskva je najbližje. Tečejo pogovori o ustanovitvi nove skupine v Evropskem parlamentu, preštevajo se vrste. Neliberalni blok je dobil nov zagon s polomom Evropske komisije pri nabavi cepiv.

Orban, Janša in Vučić so nam z lanske video konference sporočali, da je največji izziv “bitka za naš način življenja”. Vsaj za Orbana BiH pri tem ni cilj, ampak sredstvo. Zanj je cunja “muslimanske nevarnosti”, s katero lahko maha kot samooklicani prvi branilec krščanstva med Baltikom in Jadranom. In pri tem črpa evropske milijarde, ne da bi ga kdo vprašal, kaj počne doma. Krepitev nove evropske desnice je tudi priložnost za revizijo zgodovine – za pozabo, kdo je bil v jugoslovanskih vojnah agresor in kdo žrtev. Terorist, ki je pred dvema letoma v strelskem pohodu v dveh mošejah na Novi Zelandiji ubil 49 ljudi, je v avtomobilu pred tem poslušal pesem, ki opeva vojnega zločinca Radovana Karadžića.

V teh igrah ima Janša vlogo satelita, vazala ali kurirja. Pomemben je zaradi skorajšnjega predsedovanja EU, a je tudi najbolj ranljiv. V BiH so hitro našli njegovo šibko točko – Roka Snežiča in posle njegove mreže za obračanje milijonov, iz katere si je SDS pred tremi leti izposodila pol milijona evrov. Ne gre le za varnostna tveganja. Ključno spoznanje afere “non-paper” je, da Slovenijo vodijo ljudje, ki so lastno državo pripravljeni izpostaviti ali ji celo škoditi zaradi interesov drugih držav ali njihovih oblastnikov. Slovenija, članica Nata, pleše, kot želita Budimpešta in Moskva, ki je bila pri nas zgodovinsko vedno bolj vpeta v levico. Borec proti Slobodanu Miloševiću je trideset let pozneje pripravljen uresničevati mokre sanje idejnih dedičev nekdanjega “vožda”.

Drži. Molk včasih pove več kot tisoč besed.