NEVERJETNO!!! –
Cilj ZD Amerike je vojna v Evropi in propad Evrope!
Tudi Nato bo doživel razpad, tako kot vsa dosedanja prisilna zavezništva!
Da bi VSI Nemci razumeli ali se naučili ali razumeli, ZAKAJ se mora imenovati AMI GO HOME, poslušajte, kaj dejansko AMERIKA ŽELI in tega ne skriva več.
„Za kakšen mir si prizadevamo?
Ne Pax Americana, ki bi ga svetu vsilili z ameriškim vojnim orožjem. Ne miru groba ali miru varnosti sužnja. Govorim o resničnem miru; o miru, zaradi katerega je vredno živeti na zemlji; o miru, ki ljudem in narodom omogoča, da rastejo in upajo na boljše življenje za svoje otroke – ne le mir za Američane, ampak mir za vse moške in ženske – ne le mir v našem času, ampak mir za vse čase!!!“
VSI vemo, kje je vir vsega zla, ki je zajelo in zažgalo svet in Evropo ter nas želi vse pripeljati v pogubo. Če mi, prebivalci EU, tega ne ustavimo ZDAJ, si VSI zaslužimo to KONČNO VOJNO IN ARMAGEDON!
„Države nimajo morale, ampak interese.“ Winston Churchill
Joseph Pulitzer (1847-1911)
„Ni zločina, trika, prevare ali razvrata, ki ne bi uspevali na podlagi skrivnosti. Razkrivajte te skrivnosti, opisujte jih, napadajte jih, osmešite jih pred vsemi očmi. Javno mnenje jih bo prej ali slej odneslo. Samo njihovo ozaveščanje morda ne bo dovolj, je pa edino sredstvo, brez katerega vsi drugi ne uspejo…“
Strokovnjaki svarijo pred popolnim izbrisom
Vodilni znanstveniki so ugotovili, da napačne informacije ali laži povzročajo resno škodo prebivalstvu. Zlasti uživanje množičnih medijev ima uničujoče posledice. Izguba realnosti zaradi napačnih informacij ljudi polarizira in jim onemogoča, da bi uporabljali svoje sposobnosti razlikovanja. Prizadeti postanejo vse bolj odvisni od potrošništva in niso sposobni prepoznati povezav. Ker to prizadene velik del prebivalstva, so potrebna neverjetna prizadevanja, da bi ljudem vrnili zdravo samopodobo in družbo.
Uvod
Bernard Lewis, zaslužni profesor na Univerzi Princeton, je nedvomno strokovnjak za etnične skupine v Iranu, Turčiji, Srednji Aziji in arabskih državah. Je izumitelj geopolitičnega koncepta tako imenovanega Bližnjega vzhoda, ki se ujema s prvotnim ozemljem nekdanjega Osmanskega cesarstva, vključno z Balkanom. Danes se običajno razume kot jugozahodna Azija in severovzhodna Afrika od Libije do Afganistana, pogosto od Maroka do Pakistana (Webs-ters Third New International Dictionary of the English Language, Unabridged, 1993, str. 1430). Bernard Lewis, turkofilski zgodovinar in zelo kontroverzen publicist, specializiran za orientalske študije, je bil nazadnje politični svetovalec Georgea W. Busha. In ker je Bernard Lewis res strokovnjak na tem področju, je tragedija prav v tem, da je svoje znanje uporabil kot motor uničenja in izničenja. Bernard Lewis je nedvomno eden od očetov sodobne geopolitike, njegovo delo za Orientalske študije pa je zahodna utemeljitev za imperialistično prevlado na Bližnjem vzhodu. Vrhunski geopolitik našega časa par excellence je že dolgo Zbigniew Brzeziński. V svojem delu Edina svetovna sila meni, da so ZDA po razpadu Sovjetske zveze edina velesila, ki mora pod svoj nadzor prevzeti evrazijsko celino in preprečiti konkurenčne in nastajajoče težnje, ki bi lahko ogrozile prevlado ZDA. Koncept geopolitike je razširjen koncept starega imperializma iz starih časov kolonializma, saj so predmet strateškega razmišljanja, ki se izvaja, ne le odkrito nasilje med državami, temveč tudi oblike konfliktov zunaj odkritega nasilja.
DEUTSCLAND und Völker der EU besinnt Euch, so lange es noch nicht zu spät ist.
NUR WIR können den 3. Weltkrieg – Endkrieg verhindern.
Zbigniew Brzeziński je dejal v zvezi z uporabo islamistov v Afganistanu proti Sovjetski zvezi za namene ZDA:
„Ta tajna operacija je bila odlična zamisel. Zaradi tega so se Rusi ujeli v afganistansko past […]. Na dan, ko so Rusi uradno prestopili mejo, sem predsedniku Carterju napisal: „Zdaj imamo priložnost, da ZSSR vrnemo njeno vietnamsko vojno. In res je bila Moskva v naslednjih desetih letih prisiljena v vojno, ki si je vlada ni mogla privoščiti, kar je privedlo do demoralizacije in končnega propada sovjetske države.“
Toda ne le v Afganistanu, temveč tudi v muslimanskih delih nekdanje Sovjetske zveze so tajne operacije zagotovile razpad ZSSR.
Brzeziński je dejal, da želi v prihodnosti nadzorovati z viri bogata območja na Bližnjem vzhodu:
„Po skoraj 500 letih se faza prevlade Zahoda v svetovni politiki hitro konč-uje; pravzaprav je te faze konec. […] Koliko, v kakšni meri, je drugo vpraša-nje. Vprašanje je, kaj se bo zgodilo z ljudmi na nemirnih območjih, ki sem jih opredelil kot vzhodno od Sueza, zahodno od Kitajske ali Indije in južno od Rusije. Več kot 510 milijonov ljudi, prebujenih in protikolonialističnih, nem-irnih, delno verskih, s številnimi etničnimi konflikti. […] Izziv za Nato je, da deluje kot varnostni organ in konstruktivni arhitekt v tej geografski smeri kot središče novega večjega omrežja varnostnega sistema.“
To je osnova za „novi svetovni red“ in Brze-ziński ne dvomi, da bodo za to uporabljena vojaška sredstva.
Zgodovinsko ozadje:
Danes svet doživlja velike spremembe in smo na prelomnici v prenosu moči z Zahoda na Vzhod. Pred skoraj 500 leti, od začetka kolonizacije, je svet izgubil ravnovesje in ustvaril nepravičen sistem ropanja in zasužnjevanja v korist majhnega dela svetovnega prebival-stva. Črna afriška celina si nikoli ni mogla opomoči od tragičnih dogodkov, ki jih je doživela v kolonialnem obdobju.
Pred obdobjem kolonializma je bila porazdelitev svetovnih virov glede na število prebiv-alcev pravična. 30 % svetovne proizvodnje je bilo v rokah Kitajske, 20 % svetovne proiz-vodnje pa je bilo v rokah Indije. Hkrati so imeli Evropejci le trgovinske primanjkljaje. Tu se je rodila ideja o kolonializmu.
Kolonialisti so postopoma zasedli Indijo, Kitajsko, nato celotno Azijo in Afriko, da bi na-domestili gospodarske primanjkljaje evropskih držav. Začetne razmere evropske ekspan-zije, ki so bile podlaga za obdobje kolonializma, so bile deloma pogojene tudi s prizadeva-nji za razvoj alternativnih trgovskih poti za trgovska omrežja na dolge razdalje, ki so jih nadzorovali osmanski vladarji. Tako so bile odkrite in ustvarjene pomorske poti, na koncu pa je Velika Britanija postala velika zmagovalka med vsemi kolonialisti. Do prve svetovne vojne je Velika Britanija nadzorovala pomorske poti, ki so vodile do orientalskih zakladov, tako iskanih v Evropi. Vendar je temeljita evropska misijonska zavest v primerjavi z dru-gimi uveljavljenimi kulturnimi območji sveta prevladala šele v obdobju čezatlantskih revo-lucij konec 18. stoletja, ko je „Zahod“ začel uvajati povsem novo dobo „svobode in enako-sti“ in jo združil z gospodarsko dinamiko industrijske revolucije, ki se je začela in je zajela tako Severno Ameriko kot Evropo. Osterhammel navaja osnovne elemente kolonialistične-ga razmišljanja „v njegovi zreli pozni obliki“: 1. ideja nepremostljive tujosti ali „drugačnos-ti“ v povezavi z odnosom nadrejenosti in podrejenosti; 2. prepričanje o poslanstvu v povez-avi z dolžnostjo skrbništva; 3. utopija kolonialne uprave brez politike.
Domnevna, povsem nora, antropološko izzvana razlika med njimi in preostalim svetom je služila za upravičevanje dolžnosti varovanja Evropejcev ali „bele rase“ kot nadrejene civi-lizacije, propagirana pa je bila tudi vzajemna komplementarnost obeh strani. To je vklju-čevalo tudi mnenje, razširjeno od konca 19. stoletja, da ima „razviti“ Zahod ne le pravico, ampak celo dolžnost, da razvija in krade naravne vire teh držav; ker domačini tega niso sposobni, bodo Evropejci in Američani s tem storili uslugo ne le sebi, ampak celotnemu človeštvu.
Franz Ansprenger je v svojem delu Razpad kolonialnih imperijev to opisal kot „žalostno poglavje v zgodovini človeštva“ in povzel evropsko kolonialno vladavino in imperializem, predvsem zaradi revščine in pokvarjenosti, v katero je Evropa v teh stoletjih pahnila pre-ostalo človeštvo in ki se je še vedno prikrivala z izrazom nerazvitost. Navsezadnje je pozit-ivni ferment imperializma enotnost zemlje, združitev človeštva v globalno družbo. V tej luči se postavlja vprašanje, ali je mogoče globalno družbo oblikovati z bolj človeškim obrazom.
Die Menschen in Deutschland haben die Amerikanische Herrschaft und Anwesendheit in Europa satt! Ami Go Home !
WER und WANN wurde das Deutsche Volk den Einsatz von Drohnen vom Deutschen Boden zugestimmt !??
Neusmiljenost v času kolonializma je šla tako daleč, da je morala Kitajska, ko je zavrnila uvoz britanskega opija, ki bi uničil njeno mladino, leta 1839 izvesti prvo opijsko vojno in je bila prisiljena dopuščati uvoz opija. Kolonialisti so uničevali in vojskovali tudi druge narode, da bi zagotovili hegemonijo Zahoda. V Indiji so Britanci riževa polja spremenili v nasade opija, da bi nadomestili britanski trgovinski primanjkljaj. Nedvomno lahko rečemo, da so bili Britanci v kolonialnih časih peklensko bitje. Tako kot danes finančne elite obvladujejo geopolitične dogodke in odločajo o vojni in miru ter usodi celotnih narodov, so tudi takrat Vzhodnoindijska družba in druge evropske trgovske družbe obvladovale geopolitične dogodke.
Po drugi svetovni vojni so se spremenile strukture moči in geopolitične razmere, podedovane iz obdobja kolonializma. Nemčija je kot nastajajoča celinska sila izgubila drugo svetovno vojno. Druga svetovna vojna je oslabila vse evropske države, tudi Veliko Britanijo. Velike zmagovalke druge svetovne vojne so bile ZDA, ki so v bistvu prevzele vlogo Britancev in si delile oblast nad svetom z ZSSR, ki pa je bila v geopolitičnem smislu sirota. Pred 60 leti so se izkoriščani narodi začeli osvobajati kolonialnega nadzora Evropejcev, pri čemer je imela do tedaj vodilno vlogo Velika Britanija, v Aziji, Afriki in Južni Ameriki pa so se pojavile nove neodvisne sile, ki so svoj potencial želele izkoristiti za razvoj svojih držav.
Samo Kitajska, Indija, Rusija in Brazilija danes proizvajajo blago v vrednosti več kot 25 bilijonov USD, kar je toliko kot Evropa in ZDA skupaj. Od leta 2013 se je Kitajska povzpela na prvo mesto največje svetovne gospodarske sile. Na drugem mestu so ZDA, na tretjem Indija in na četrtem Japonska. Tri od štirih največjih svetovnih gospodarstev so zdaj na azijski celini. Do konca tega desetletja bo 60 % svetovne proizvodnje samo v Aziji. Evroatlantska proizvodnja se bo do konca tega desetletja zmanjšala s 60 % na 25 % svetovne proizvodnje.
Finančne elite, ki so v končni fazi odgovorne za politike ter kriminalne instrumente in sredstva, ki se uporabljajo v ZDA in Evropi, ne sprejemajo zlahka nove porazdelitve bogastva v svetu in s tem povezanih žrtev za evroatlantsko os, ki se kažejo v upadanju življenjskega standarda. Njihov cilj je popoln nadzor nad vsakim posameznikom na svetu, popoln nadzor nad vsemi tokovi blaga in denarja. Oni določajo, kdo bo vladal v kateri državi, in zastopajo svoje interese, ne pa tistih narodov, ki jim je bila v imenu demokracije in svobode odvzeta suverenost, kar dokazujejo številni primeri. Teritorialna suverenost je bila odpravljena, razen v nekaj oazah na tem planetu, kot so Iran, Rusija in Kitajska, ki so na vojnem seznamu evroatlantske osi zla. Evro-atlantisti izkoriščajo svoje narode, jim lažejo skozi zobe in jim perejo možgane na način, ki se mu lahko izogne le malokdo. Uporabljajo zločinska sredstva in so pripravljeni v tretji svetovni vojni povzročiti na milijone žrtev po vsem svetu. V tretji svetovni vojni so pripravljeni dati na milijone žrtev po vsem svetu in ves svet pahniti v brezno, da bi pod krinko svobode in demokracije obdržali oblast, in sprašujem se, ali so ti ljudje sploh kdaj razumeli, kaj je svoboda. Iz tega in samo iz tega izhajajo geostrateški premisleki zločinskih ameriških svetovalcev v ZDA in izvajanje teh bolnih idej s strani tajnih služb in posebnih operativnih sil v sodelovanju z njihovimi evropskimi somišljeniki. Podporniki so pravi sovražnik človeštva in na koncu prvega dela lahko citiram nekdanjega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja – naj ga Bog reši in blagoslovi – iz govora, ki ga je imel leta 1961, saj je opisal našega skupnega sovražnika in se odpovedal vsem tajnim operacijam, kar ga je morda stalo življenja. Dosjeji o Kennedyjevem umoru so zapečateni do leta 2017.
„Po vsem svetu se soočamo z monolitno in neusmiljeno zaroto, ki se pri širjenju svojega območja vpliva zanaša predvsem na prikrita sredstva – infiltracijo namesto invazije, tajno subverzijo namesto volitev, zastraševanje namesto izbire, partizane ponoči namesto vojske podne-vi. Gre za sistem, ki uporablja velike človeške in materi-alne vire za izgradnjo tesno prepletenega in učinkovite-ga mehanizma, ki združuje vojaške, diplomatske, obveš-čevalne, gospodarske, znanstvene in politične operacije. Njene priprave so prikrite in nejavne, njeni neuspehi za-kopani in neoglašeni, njeni disidenti so utišani in nezaš-čiteni, nobeno vprašanje ni vprašljivo.
Kakšen mir iščemo? Ne Pax Americana, ki bi ga svetu vsilili z ameriškim vojnim orožjem. Ne miru groba ali miru varnosti sužnja. Govorim o resničnem miru; o mi-ru, zaradi katerega je vredno živeti na zemlji; o miru, ki ljudem in narodom omogoča, da rastejo in upajo na boljše življenje za svoje otroke – ne le mir za Američane, ampak mir za vse moške in ženske – ne le mir v našem času, ampak mir za vse čase.“
2. del
Uveljavljanje političnih ciljev z vsemi sredstvi
Zur Durchsetzung politischer und ökonomischer Ziele stehen den USA eine ganze Reihe von Mitteln, ja sogar eine ganze Maschinerie, bestehend aus Legionen von Menschen, Überwachungstechnologien und enorme Finanzmittel zur Verfügung. Die direkte militärische Konfrontation, als zwischenstaatlicher Konflikt, ist nur ein Mittel von vielen zur Erlangung der Weltherrschaft, zur Sicherung von Ressourcen, Schaffung geographischer Pipelinekorridore zur Energiesicherung und Beherrschung der globalen Märkte. Weltweit arbeiten heute Special Operation Forces, Geheimdienste, Top-Generäle, Propagandainstrumente, Geostrategen, Denk-Fabriken und auch Privatunternehmen unter Ausschluss der Öffentlichkeit und mit illegalen Mitteln, bezahlt von Steuergeldern an Projekten zur Durchsetzung ihrer Ziele. Dahinter stehen die eigentlichen Auftraggeber, sie sitzen in der Wall-Street, in den Ölkonzernen oder Großbanken. Sie bestimmen in erheblichen Maße mit, wer in den USA Präsident wird und daher ist der US-Präsident letztendlich nichts weiter, als eine Marionette der Finanzeliten, die mit Steuergeldern ihre offenen und verdeckten Operationen, ausgeführt von x Spezialeinheiten und Organisationen, zur Durchsetzung des New World Order, bezahlen lassen. Das Ziel dieser Finanzelite ist es, noch mehr Geld anzuhäufen, obwohl sie mehr Finanzmittel besitzen, als ganze Volkswirtschaften. John Lockes Finanztheorie legte den Grundstein eines pervertierten Verhaltensmusters von unstillbarer Gier nach Macht und Raffsucht, von wenigen in dieser Welt, da Geld nicht verdirbt und man sich davon so viel aneignen darf, wie man will und kann. Faktisch darf man „unendlichen“ Reichtum anhäufen, da Geld nicht verdirbt. Und weil wirtschaftliche Macht stets mit politischer Macht einhergeht, ist ein solches System für den Menschen unbrauchbar. Denn es macht die Reichen noch reicher und die Armen noch ärmer. Der Vater des britischen Liberalismus hat damit ein Problem für die Menschheit geschaffen, denn seine Wirtschaftstheorien versklaven die Menschen, sind wider der Natur und damit auf Dauer unbrauchbar und werden eines Tages in einer Weltrevolution enden.
Um die Welt auszubeuten, müssen die Finanzeliten die Regierungen derjenigen Regionen und Systeme der Welt bestimmen, die sie ausbeuten wollen, und dies geschieht durch den Einsatz von sehr viel Geld, Gewalt, Wahlmanipulation, subversive Aktivitäten bis hin zum Regierungssturz in verschiedenen Ländern, oder das Schaffen von Krisenherden durch Destabilisierung, False Flag Operationen als Terroranschläge und Kriege auf der ganzen Welt. Dabei bringen sie die Vasallenstaaten in große Abhängigkeit, machen sie zu Komplizen und auch erpressbar und so mutierte die NATO zu einer der größten Terrororganisationen der Welt. Zu dieser Art der Kriegsführung, gehören nicht nur etwa verdeckte Einsätze, sondern auch ein sog.Information-warefare, ein Informationskrieg, und damit auch die Manipulation von Bevölkerungen durch bewusste Falschinformation oder Teilinformation, die zur Desinformation führen sollen, um Kriegseinsätze, Terror und Völkermord in der Öffentlichkeit zu rechtfertigen und Bevölkerungsmehrheiten dafür zu gewinnen. Nennen wir es einfach Gehirnwäsche. Terroranschläge der USA und der NATO sind nie gegen die Opfer an sich gerichtet, sie sind immer gegen die Menschheit gerichtet, um letztlich einen gläsernen Menschen zu schaffen, Rechte zu beschneiden und die absolute Kontrolle zu rechtfertigen. Es ist die Taktik dieses Systems, die den Menschen zum Hörigen macht, der im Glauben frei zu sein, seine eigene Unterdrückung wie besessen verteidigt.
Bekannt gewordene verdeckte Operationen, Terroranschläge, Unterstützung extremistischer Bewegungen, Angriffskriege, Regierungsumstürze der US-Regierungen von 1953 – 1972
1953, Schauplatz Iran: Operation Ajax
Obwohl Irans Ex-Premierminister Dr. Mohammad Mossadeq sicher eine umstrittene Figur der iranischen Politik der 1940iger und 1950iger Jahre darstellt und er entgegen den kursierenden Behauptungen, kein demokratisch gewählter Ministerpräsident war, stürzte er, durch Intervention der Geheimdienste Großbritanniens (MI6) und den USA (CIA). Die iranische Mashrute-Verfassung der konstitutionellen Revolution sah keine freien Wahlen des Ministerpräsidenten vor, sondern eine Ernennung und Absetzungsbefugnis des Ministerpräsidenten durch den Shah.
Leta 1953 je Kermit Roosevelt mlajši načrtoval strmoglavljenje predsednika vlade Mossadeka, ki ga je imenoval šah, ker je zelo odločno spodbujal in uveljavljal nacionalizacijo nafte. Roosevelt mlajši je leta 1979 o tem napisal knjigo z naslovom Countercoup: The Struggle for the Control of Iran. V svoji knjigi je priznal, da je bila pred strmoglavljenjem Mosadekove vlade nasilna destabilizacija Irana in da je CIA izvedla teroristične napade z eksplozivi, v katerih je umrlo veliko državljanov Teherana, da bi pozneje krivdo zanje naprtila iranskim komunistom in destabilizirala državo. Intervencijo sta 1. julija 1953 odobrila ameriški predsednik Eisenhower in britanski premier Churchill. V času Mosadkove vladavine je bil Teheran le kraj radikalnih dejavnosti in terorja nad svojimi državljani, ki ga niso organizirali ne Mosadkovi privrženci ne komunistična iranska stranka Tudeh, temveč ameriška obveščevalna agencija CIA v imenu vlade ZDA in nazadnje Anglo Iranian Oil Company, največja in najbogatejša britanska korporacija zunaj Velike Britanije, pozneje BP. To ni teorija zarote, temveč dokazano dejstvo, o katerem lahko danes prebere vsakdo. Načrt je temeljil na sodelovanju z uglednimi Iranski kleriki, podpora dela iranske vojske in večine poslancev iranskega parlamenta, pa tudi neinformirani šah in na koncu velik del prebivalstva, saj je državi zaradi britanskih sankcij grozil gospodarski zlom in je tonila v teror in kaos. Roosevelt je imel jasna navodila. Šahu naj bi povedal, da „če ne bo sodeloval, bo njegove dinastije kmalu konec“. ZDA in Velika Britanija sta ga kljub nekaterim nesporazumom podpirali v preteklosti in ga bosta podpirali tudi v prihodnje. Če pa ne bo ukrepal zdaj, bo ta podpora prenehala.“ CIA je v svojih dokumentih zapisala, da so bombardirali tudi hišo uglednega duhovnika v Iranu in za to prav tako okrivili komuniste. Zaradi vseh teh terorističnih dejavnosti je bila celotna država nasilno destabilizirana, Mossadeq pa je bil strmoglavljen s položaja predsednika vlade. ZDA in Velika Britanija sta se vmešavali v notranje iranske zadeve in določali, kdo naj vlada Iranu, kar je bilo v interesu naftnih družb v ZDA, ki so želele preprečiti, da bi se nacionalizacija nafte „prijela“ v sosednjih državah, kjer so tako kot Anglo Iranian Oil Company izkoriščale surovo nafto in se bale za svoje dobičke. Leta 2000 se je takratna ameriška državna sekretarka Madeleine Albright Irancem opravičila za operacijo Ajax. Leta 2013 je CIA objavila tajne dokumente o operaciji Ajax.
1962 Scena Kuba: načrtovana operacija Northwoods
Po neuspeli ameriški invaziji na Kubo v Zalivu prašičev, strmoglavljenju Fidela Castra in očitni vpletenosti agentov Cie v organizirano vojsko kubanskih izgnancev je ameriška vlada pod vodstvom J. F. Kennedyja iskala bolj prefinjene načine delovanja proti Kubi. Operacija Northwoods je bila zasnovana tako, da je svetovno javnost prepričala o nevarnosti Castrovega režima, z njo naj bi prevarali svet, pri tem pa je svet skorajda zašel v jedrsko vojno z ZSSR.
James Bamford je kmalu po objavi dokumentov Cie njihovo vsebino opisal takole: „Glede na tajne dokumente, ki so bili dolgo pod ključem […], je Združeni generalštab pripravil in sprejel načrte, ki so bili morda najslabši, kar jih je kdajkoli pripravila ameriška vladna agencija. V imenu protikomunizma je ameriška vojska predlagala tajno in krvavo vojno terorja proti lastni državi, da bi ameriško javnost prepričala v noro vojno proti Kubi.“ Ti ljudje so bili torej pripravljeni z lastnim terorjem umoriti državljane ZDA, da bi ustvarili razlog za vojno proti Kubi! Ista taktika se bo ponovila tudi pozneje, 11. septembra. Nekatera priporočila operacije Northwoods si lahko preberete v Wikipediji:
„Širjenje govoric o Kubi prek tajnih radijskih postaj; napadi na kubanske begunce v ZDA, za katere naj bi bil kriv Castro; potopitev ameriške ladje v zalivu Guantanamo; uničenje ameriške vojaške baze ali ameriškega letala, za kar naj bi bili krivi kubanski vojaki; motnje v civilnem zračnem prometu, napadi na ladje in uničenje vojaškega letala ZDA z letali tipa MiG; Uničenje potniškega letala, na katerem naj bi bili študenti na počitnicah; uprizoritev teroristične akcije z dejanskim ali simuliranim potopom kubanskih beguncev; uprizoritev komunističnih kubanskih terorističnih akcij na območju Miamija in drugih mest na Floridi ter v Washingtonu; napad in sestrelitev civilnega čarterskega letala s strani kubanskega letala. Za napad in sestrelitev civilnega čarterskega letala so načrtovali izdelavo natančnega dvojnika dejanskega registriranega civilnega letala Cie. V ta namen je bila predvidena letalska baza Eglin. Dvojno srečanje naj bi nadomestilo srečanje obeh letal južno od Floride. Pred tem so se potniki z lažnimi imeni že vkrcali na dejansko registrirano letalo in na minimalni višini poleteli nazaj v predvideno letalsko bazo Eglin. Podvojeno letalo naj bi še naprej letelo kot brezpilotno letalo proti Kubi in simuliralo napad kubanskega lovca s signalom „Mayday“. S prestrezanjem signala in poročanjem Mednarodni organizaciji civilnega letalstva bi incident sam po sebi povzročil dovolj razburjenja, brez večjega posredovanja ameriške vlade. Ameriški predsednik John F. Kennedy je nasprotoval takšni operaciji, zato je ostala brez večjih posledic, le da je bil sam ustreljen malo pozneje, leta 1963, v Dallasu v Teksasu. Švicarski zgodovinar Dr. Daniele Ganser v zvezi s tem trdi, da „operacija Northwoods predstavlja dokaz, ki je pomemben tudi za leto 2001, da ni mogoče izključiti niti načrtovanja insceniranih terorističnih napadov na lastno državo s strani ameriških vladnih agencij niti uspešnega skrivanja teh načrtov kot absurdnega.“
1964, prizorišče v Vietnamu: Tonkinški incident
Dogodki 2. in 4. avgusta 1964 v Tonkinskem zalivu ob obali Severnega Vietnama se imenujejo Tonkinski incident. Po navedbah ameriške mornarice so severnovietnamski hitri čolni brez razloga večkrat streljali na dve ameriški vojaški ladji. Tako je ameriška vlada pod predsednikom Lyndonom B. Johnsonom utemeljila svojo Tonkinsko resolucijo: pozvala je k neposrednemu posredovanju ZDA v vojni med Severnim in Južnim Vietnamom, ki je trajala od leta 1956, po sprejetju v ameriškem kongresu pa je legalizirala vse vojne ukrepe in genocid nad Vietnamci, ki so jih ZDA izvajale od leta 1965 do 1973.
Ti incidenti so bili sporni že od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Drugi domnevni vietnamski napad 4. avgusta velja za zgodovinsko ovrženega. Pentagonski dokumenti iz leta 1971 in spomini Roberta McNamare iz leta 1995 dokazujejo, da je ameriška vlada z namernim zavajanjem izkoristila dogodke, da bi izsilila svoj neposredni vstop v vojno, ki je bil načrtovan že od leta 1963. Leta 1971 je uslužbenec Pentagona Daniel Ellsberg ameriškim medijem posredoval Pentagonske dokumente, katerih soavtor je bil, in z njimi razkril uradno poročilo o incidentu kot namerno dezinformacijo. S tem je prispeval k umiku Tonkinske resolucije v ameriškem kongresu, hkrati pa sprožil nezakonit nadzor nad predstavniki Demokratske stranke in posledično afero Watergate. Dokumenti, ki jih je 30. novembra 2005 objavila ameriška obveščevalna agencija NSA, so ponovno potrdili, da je bil napad Severnega Vietnama, o katerem je bil obveščen ameriški predsednik Johnson, sugeriran oziroma namerno ponarejen z enostranskim izborom radijskih sporočil.
Ta laž je stala življenja 4 milijonov Vietnamcev, več kot 55.000 ameriških vojakov je bilo ubitih, 153.000 ameriških vojakov pa je bilo hudo ranjenih. Z vojno povezana struktura prebivalstva, socialni pretresi, opustošenje, vojne poškodbe, travme in sekundarne bolezni so skrajšali pričakovano življenjsko dobo milijonov Vietnamcev. Ob koncu vojne leta 1975 je bilo v Južnem Vietnamu milijon vojnih vdov, 875.000 sirot, 200.000 invalidov in 200.000 prostitutk.
K temu je treba dodati še posledice notranje razseljenosti in valov beguncev. Američani za seboj niso pustili le uničene države, ampak tudi popoln kaos, kot kasneje v Iraku, Afganistanu in Libiji. V Laosu je med letoma 1960 in 1970 pred bombnimi napadi ameriškega letalstva pobegnilo do 700.000 ljudi, od tega 40 % pripadnikov gibanja Meos. Med vojno je v spopadih umrlo vsaj 40.000 ljudi, še 100.000 pa jih je umrlo zaradi lakote in bolezni. Ameriške letalske sile so med letoma 1965 in 1971 na Vietnam odvrgle približno 7 milijonov ton bomb, kar je skoraj trikrat več kot v celotni drugi svetovni vojni. O tem priča 21 milijonov bombnih kraterjev, ki so na nekaterih območjih Vietnama tako gosto posejani, da spominjajo na lunino pokrajino. Na tleh Vietnama je še vedno 3,5 milijona protipehotnih min in približno 300.000 ton neeksplodiranega vojnega streliva. Herbicidi, ki vsebujejo dioksin, so povzročili dolgoročno okoljsko škodo. Razpršena količina je enaka 400 kg čistega dioksina. Po ocenah je prizadelo 3,3 milijona hektarjev gozda, kontaminiralo 3000 Vietnamske vasi in za vedno zastrupili približno 24.000 kvadratnih kilometrov, kar ustreza 1/7 celotnega ozemlja Južnega Vietnama, nekoč rodovitne zemlje in gozdov. Poleg tega je bilo z buldožerjem porušenih približno 3000 kvadratnih kilometrov Južnega Vietnama. Leta 2007 je milijon odraslih in 150.000 otrok v Vietnamu zbolelo za rakom ter duševnimi in genetskimi poškodbami. Ker so dioksini in genetske poškodbe trajne, bodo prizadele še več generacij. Študije, ki jih je naročil Monsanto in ki so povezovale onesnaženje s herbicidi, ki vsebujejo dioksin, z rakom, so ZDA zanikale, leta 1986 pa se je izkazalo, da so bile metodološko ponarejene. Enako vidimo danes v Srbiji, Iraku in Afganistanu glede genetskih poškodb in visoke stopnje rakavih obolenj zaradi uporabe uranovih strel.
xx
xxx
1972 Italija: operacija Gladio
Tajna vojska Gladio je skušala preprečiti sodelovanje CPI v vladi v Italiji in med letoma 1969 in 1985 izvedla številne teroristične napade. To je bil še en vrhunec tajne operacije Demagnetizacija, ki jo je CIA začela v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Oblasti so nato preganjale radikalne levičarske posameznike in skupine ter jih s ponarejanjem dokazov očrnile kot odgovorne. Namen javnega ogorčenja zaradi tega je bil oslabiti tradicionalno močno komunistično partijo v Italiji. Gladio naj bi bil vpleten v štiri bombne eksplozije v Milanu in Rimu, med drugim v bombni napad na trgu Piazza Fontana (17 mrtvih) decembra 1969 in v bombni napad v Bologni leta 1980 (85 mrtvih).
Leta 1984 je preiskovalni sodnikFelice Casson preiskoval bombni napad iz leta 1972 s tremi mrtvimi karabinjerji, katerega storilci niso bili identificirani. V rezultatih prejšnjih preiskav je odkril številne neskladnosti, ki so kazale na namerno manipulacijo in ponarejanje dokazov. Vincenzo Vinciguerra, član Ordine Nuovo, je podal obširno izpoved. Pričal je, da so ga „krili ljudje iz državnega aparata in da je bil atentat del celovite strategije“. Na sojenju je še pričal: „Treba je bilo napasti civiliste, moške, ženske, otroke, nedolžne ljudi, neznane ljudi, ki so bili daleč od politične igre. Razlog je bil preprost. Napadi naj bi Italijane spodbudili, da od države zahtevajo večjo varnost. […] Ta politična logika je temelj vseh pobojev in terorističnih napadov, ki ostanejo brez sodne presoje, ker država ne more soditi sama sebi.“ Kasneje je ta pristop opisal kot strategijo napetosti. Casson je nato nadaljeval preiskavo in ugotovil, da so uslužbenci SISMI, njene predhodnice SID, neofašisti in člani Gladia med letoma 1960 in 1980 v Italiji izvedli številne politično motivirane teroristične napade in umore. Pri tem je neformalna mreža ljudi v državnih organih s širjenjem lažnih informacij in ponarejanjem dokazov poskrbela, da so bili zločini pripisani levičarskim ekstremističnim skupinam, zlasti Rdečim brigadam.
Vinciguerra je leta 1990 za Guardian povedal: „Na pot terorja so se podali ljudje, ki so delovali pod krinko in so bili del varnostnega aparata ali pa so bili z njim povezani z navodili ali sodelovanjem. Vsako od nasilnih dejanj po letu 1969 se je natančno vklapljalo v enotno, organizirano shemo […] Avanguardia Nazionale je bila tako kot Ordine Nuovo mobilizirana za boj, ki je bil del protikomunistične strategije. To ni prišlo iz institucij, ki so bile oddaljene od države, temveč iz državnega aparata samega, natančneje iz sfere povezav države z Natom.“
Preiskovalna komisija za terorizem in poboje (1994-2000) :Uničena glavna železniška postaja v Bologni po bombnem napadu leta 1980, v katerem je umrlo 85 ljudi.
Italijanski senat je izjavil: „Te poboje so organizirale ali podpirale osebe v institucijah italijanske države in ljudje, povezani z ameriško obveščevalno službo.“ Italijanski premier Giulio Andreotti je 3. avgusta 1990 v odgovoru na parlamentarno vprašanje potrdil obstoj „operacije Gladio“ SISMI. Dejal je, da je Gladio obstajal in deloval tudi v številnih drugih evropskih državah, podpirala pa sta ga ameriška CIA in britanska MI6. Oktobra 1990 so postala znana pisma politika Alda Mora, ki so ga ugrabile in umorile Rdeče brigade. Pod tem pritiskom je Andreotti pričal, „da je operacija Gladio“ v nasprotju z njegovimi prvotnimi izjavami „potekala še konec sedemdesetih let in da je Nato pomagal pri tej nezakoniti operaciji“.
Tiskovni predstavnik Nata Jean Marcotta je 5. novembra 1990 izjavil, da „Nato nikoli ni razmišljal o gverilskem vojskovanju ali tajnih operacijah“. Dan pozneje je drug Natov predstavnik to označil za napačno. Novinarji so prejeli kratko sporočilo, v katerem je bilo navedeno, da Nato načeloma ne komentira tajnih vojaških zadev in da Marcotta sploh ne bi smel ničesar povedati. Tako je bilo že takrat jasno, da je Nato teroristična organizacija.
Daniel Ganser je zapisal: „Vojske, ki so ostale v ozadju, so bile neznane ljudem, parlamentu in večini članov vlade ter so tvorile nevidno, usklajeno in tajno varnostno mrežo po vsej Zahodni Evropi. V nekaterih državah, vendar ne v vseh, so se varnostne mreže spremenile v teroristične celice. […] Washington, London in italijanska vojaška obveščevalna služba so se bali, da bi prihod komunistov v [italijansko] vlado oslabil Nato od znotraj. Da bi to preprečili, so z ljudmi manipulirali: Desničarski ekstremistični teroristi so izvajali napade, za katere so s ponarejenimi sledmi obtožili političnega nasprotnika, nato pa so ljudje sami zahtevali več policije, manj svoboščin in več nadzora obveščevalnih služb.“
Decembra 1990 je nemška vlada v sporočilu za javnost napovedala, da bo nemška podružnica aprila 1991 v celoti ukinjena. Še vedno ni znano, ali je bil Gladio po koncu hladne vojne v celoti ukinjen in kaj se je zgodilo s shranjeno opremo.
Vojne so vedno temeljile na lažeh, prav tako kot nadvlada religij, ideologij in laži nad ljudmi. Z lažjo lahko korakate naprej, a nikoli nazaj.
Znane tajne operacije, teroristični napadi, podpora eks-tremističnim gibanjem, agresivne vojne, strmoglavljenje vlad s strani vlad ZDA med letoma 1978 in 1979.
1979 Iran: islamska revolucija v Iranu
Kdo so bili protagonisti in podporniki zarote proti Iranu iz leta 1978? Zakaj ZN niso posvetili pozornosti diaboličnemu načrtu konference v Guadeloupu, saj je bilo glavno vprašanje, ali še naprej podpirati šaha ali pa bi bili ajatola Homeini in islamisti koristnejši za Zahod? Konferenca je bila napovedana kot neformalno srečanje po vrhu G7 v Bonnu leta 1978 in kot priprava na vrh G7 v Tokiu julija 1979, na katerem so razpravljali o vprašanjih mednarodne varnosti in energetske varnosti. Mir Ali Asghar Montazam je rezultate konference v svoji knjigi Življenje in čas ajatole Homeinija povzel takole:
„Konferenca v Guadeloupu […] je bila za Carterja dobrodošla priložnost, da se s tremi glavnimi evropskimi voditelji dogovori o umiku šaha […] zavezniki so potrebovali le iransko nafto in stabilnost v regiji […] Ko je general Robert Huyser brez dodatnega obvestila prispel v Teheran na posebno misijo, je predstavljal celotno zahodno zavezništvo, ne le ZDA. Poveljniki iranskih oboroženih sil so se strinjali, da bodo kljub šahovemu izgnanstvu ostali v Iranu, šele ko jim je Huyser pokazal zapisnik pogovorov na konferenci v Guadeloupu. „Toda ali je iranskim generalom res pokazal vse? Zakaj je takratni generalni sekretar ZN Kurt Waldheim molčal o tem načrtu? Zakaj sta japonski in kanadski predsednik vlade protestno zapustila srečanje na Guadeloupu, ki ga je gostila Francija? Seveda so bile na to srečanje povabljene tudi ZDA, Velika Britanija in Nemčija. Odločitev ameriškega predsednika Jimmyja Carterja, da preneha podpirati šaha, je voditelje držav, zbrane na Guadeloupu, postavila pred izvršeno dejstvo. Francoski predsednik Valéry Giscard d’Estaing je na konferenco prišel s povsem drugačno oceno kot predsednik Carter, da so se ZDA odločile pomagati islamističnim mulam do zmage. Vojaško posredovanje za uresničitev namer Zahoda ni prišlo v poštev, saj je sovjetsko-iranska pogodba o prijateljstvu iz leta 1921 Sovjetski zvezi podelila pravico do oboroženega posredovanja v primeru posredovanja tretjih sil. Dobrinin je takrat jasno povedal, da je bil Iran za Sovjetsko zvezo sosednja država. Zato je Sovjetsko zvezo dogajanje v Iranu še posebej zanimalo. Vojaško posredovanje Zahoda v Iranu bi imelo resne posledice, vključno z vojaškim posredovanjem Sovjetske zveze.
Leta 1960, ko je Mohammad Rezâ Šâh Pahlavi z „belo revolucijo“ [Enqelâbe Šâho Mellat] postavil temeljni kamen reform v Iranu za razvoj države in je bil ključen pri ustanovitvi OPEC, da bi z drugimi državami proizvajalkami nafte dosegel razumne cene za izvoz te surovine, da bi izkupiček uporabila za industrializacijo Irana, je stara sovražnica, Anglija, v Cambridgeu istočasno organizirala sestanek komisije, sestavljene iz profesorjev z univerz v Cambridgeu in Oxfordu, ki so bili vsi strokovnjaki za Bližnji vzhod, zlasti Iran. Cilj te komisije je bil najti načine, kako preprečiti, da bi Iran in tretji svet na splošno postala konkurenčna industrijska država.
Čeprav je bil ta načrt tajni projekt, ga je razkril ameriški Newsweek in ga že takrat objavil, še danes pa smo priča izvajanju vsake točke posebej – vključno z načrtom za Evropo. Tako je bila zarota leta 1978 in vzpon Homerinija v Iranu ena od teh točk. Na Guadeloupu leta 1979 so se Britanci in ZDA ob sodelovanju Francije in Nemčije odločili vzpostaviti stik s Homeinijem v Nadžafu v Iraku in ga od tam pripeljati v Pariz. O tem stiku je poročala ameriška revija Executive.
Tukaj je nekaj odlomkov iz številk 13. in 19. novembra 1979: „[…] Dogodki zadnjega tedna, ko je Iran držal svet v strahu [4. novembra 1979 so muslimanski študentje, Khomeinijevi učenci, zasedli ameriško veleposlaništvo v Iranu], niso bili delo nekaj neobvladljivih mul, študentov in histeričnega prebivalstva, temveč delo Muslimanske bratovščine, ki danes nadzoruje Khomeinija in njegov revolucionarni svet. Sama Muslimanska bratovščina je marioneta v rokah britanske SIS (MI6) in ameriške Cie. Vse to sta spremljala Brzeziński in Cyrus Vance.“ Newsweek je imel dokumente in dokaze, ki so bili zelo verodostojni in so podpirali razkritje. Poročali so tudi, da sta japonski in kanadski predsednik vlade na konferenci v Guadeloupu zapustila srečanje takoj, ko sta izvedela za zaroto proti šahu in vsem drugim državam tretjega sveta. Oni so bili tisti, ki niso sodelovali v tej sramotni zaroti, in Iranci jim tega ne bomo nikoli pozabili.
Politična demontaža Mohameda Reze Šaha Pahlavija
Kaj se je dogajalo v času priprav na Guadeloupe v ZDA? Ekonomski novinar F. William Engdahl v svoji knjigi Stoletje vojne poroča: „[…] Novembra 1978 je predsednik Carter imenoval svojega kolega iz Trilateralne komisije Georgea Balla, ki je že ustanovil skupino Bilderberg, za vodjo posebne komisije. To je bila „delovna skupina za Iran“ Bele hiše. Tesno je sodelovala z varnostnim svetovalcem Brzezińskim. Ball je priporočal, da se v Iranu strmoglavi šaha in podpre fundamentalistično islamsko opozicijo, zbrano okoli ajatole Homeinija […]“ Strmoglavljenje šaha je bilo le kratek trenutek z daljnosežnimi posledicami za Irance v okviru obsežnega načrta za preoblikovanje Bližnjega vzhoda, t. i. načrta Bernard-Lewis. Engdahl poroča: „[…] Lewis je v tistem času pravkar dobil predavateljsko mesto na univerzi Princeton v ZDA. Njegov načrt je bil predstavljen skupini Bilderberg na srečanju v Avstriji maja 1979. Po njenem mnenju so želeli z islamskim fundamentalizmom in njegovimi radikalnimi bratovščinami balkanizirati celoten islamski Bližnji vzhod, arabski polmesec, in ga razdeliti na plemensko in versko razdrobljene majhne enote. […]“ Iran naj bi bil del umetno ustvarjenega kriznega loka, Lewis pa je verjel, da bo tako ustvarjena destabilizacija zajela tudi islamska območja v ZSSR. Odstranitev šaha so vodile ameriške in britanske tajne službe, katerih vodja je bil Zbigniew Brzeziński, medtem ko so Britanci prek BBC na iranskem ozemlju v perzijščini predvajali Homeinijevo propagando. Brezobzirno ravnanje ameriških svetovalcev v Iranu je bilo neverjetno. F. William Engdahl piše: „[…] Ameriški svetovalci so strašljivi SAWAK, šahovo tajno policijo, z naraščajočimi nemiri in gospodarskimi težavami spodbujali k vse bolj brutalnim in provokativnim ukrepom. S tem so želeli med ljudmi vzbuditi čim večje sovraštvo do šaha. Carterjeva administracija se je takoj pritožila nad „kršenjem človekovih pravic“ v Iranu. Brzeziński in CIA sta natančno vedela, kaj se dogaja […]“ Ajatola Homeini je postal propagandno orodje Šahovim vladnim predstavnikom je bila odvzeta vsakršna pravica do odgovora, BBC pa je še naprej prenašal svoje obrekovalne kampanje in laži do skrajnih koncev države. SPD in levica v Nemčiji sta takrat pozdravili prihod Homeinija na oblast, ne glede na krvavo obračunavanje s političnimi nasprotniki in disidenti. Tik pred smrtjo je šah v nekem intervjuju dejal: „Takrat tega nisem vedel ali morda nisem hotel vedeti, zdaj pa mi je jasno: Američani so bili tisti, ki so želeli, da me umaknejo. Nobenega dvoma ni več, da so to želeli zagovorniki človekovih pravic v State Departmentu […] Kaj naj si mislim o nenadni odločitvi, da bo nekdanji podsekretar State Departmenta George Ball v Beli hiši postal posebni odposlanec za iranske zadeve? Ball je bil eden tistih mladih Američanov, ki so se hoteli znebiti mene in moje države.“
Še januarja 1979, preden je Šah Mohamed Rezâ Pahlavi zapustil državo, je namestnik poveljnika ameriških sil v Evropi general Huyser odpotoval v Teheran. Vendar ni zaprosil za avdienco pri šahu, kaj ga je torej pripeljalo v Teheran? Ko je bila njegova prisotnost znana, je New York Herald Tribune poročal: „General Huyser je v Teheranu, da bi preprečil vojaški udar.“ General Huyser je v spremstvu veleposlanika Sullivana na koncu vendarle stopil pred šaha – oba pa je zanimalo le vprašanje, kateri dan in ob kateri uri bo šah odšel. Šahov odhod je 11. januarja 1979 na tiskovni konferenci napovedal Cyrus Vance, ameriški državni sekretar, in sicer iz Washingtona in ne iz Teherana. Mohammad Rezâ Šâh se je septembra 1979 v intervjuju v Panami spominjal: „Jeseni leta 1978 sem v Teheranu sprejel novega predstavnika Cie. Trivialnost njegovega pogovora me je presenetila. Toda ko sva govorila o liberalizaciji, se je na njegovem obrazu pojavil nasmeh. To je bilo tisto, kar je imel v mislih, in o tem se je nameraval pogovarjati z mano. Ko so uporniki v letih 1978/79 zažgali britansko veleposlaništvo, je britanski vojaški ataše odgovoril šahovemu generalu: „Še vedno niste razumeli, da je rešitev lahko le politična! „[…] Danes lahko rečem, da sem v času, ko sem sprejel gospoda Bakhtiarja [Baxtiyâr], že več tednov čutil, da je igra v polnem razmahu in da so karte prirejene,“ je še povedal šah v intervjuju. Senator Mohammed Ali Massoudi je poročal tudi o zaupnem sporočilu, ki ga je leta 1978 posredoval Georges Lambrakis, prvi sekretar veleposlaništva ZDA: „Kmalu bo v Iranu nova vlada.“
Nato je 24. januarja 1979 Mehdi Bazargan [Mehdi Bâzargân] napovedal: „Islamska republika, ki jo razglašamo, ni podobna libijski ali savdski republiki, ampak je povsem podobna islamski vladi, ki je obstajala v prvih desetih letih Alijevega kalifata.“ Republika je bila razglašena 2. aprila 1979.
„Leto 1907, 1945 in 1978 so tragični datumi naše novejše zgodovine. Danes lahko svobodno in iskreno priznam, da je bila moja glavna napaka nedvomno ta, da sem hotel starodavno ljudstvo pognati k neodvisnosti in blaginji, kulturi in udobju, skratka k sodobni civilizaciji. Ko smo še imeli nafto, sem želel zgraditi Iran, da bi mu zagotovil višji življenjski standard tudi potem, ko bodo naftne vrtine usahnile. To je bil moj cilj, zato sem moral pohiteti, saj sem imel malo časa. Naftni lobi si je nedvomno prizadeval za moj propad. Ta lobi ni mogel prenesti dejstva, da so mi morali dovoliti, da sem narekoval politiko primerne cene surove nafte. Poleg tega niso hoteli sprejeti žrtev, ki so neizogibno povezane s prerazporeditvijo bogastva med razvitimi državami in državami v razvoju. Naftna podjetja so bila in so še vedno najbolj odločni nasprotniki sporazuma med Severom in Jugom. Zato so za grešnega kozla izbrali Iran in ne Libije ali katere koli druge države proizvajalke nafte.“ Že leta 1976 sta dva ameriška predstavnika naftnega posla napovedala, da bo šah končal v dveh letih, in zapisala: „Arabci morajo ostati bogati, Perzijci pa revni.“ „Vendar nista upoštevala, da bo pri tem prizadeto tudi gospodarstvo uvoznikov,“ je leta 1979 med svojo odisejado v Mehiki izjavil šah. „Devet mesecev je minilo, odkar sem zapustil Iran […] Vsak dan so prihajale novice o pobojih, prelivanju krvi in množičnih usmrtitvah, ameriški aktivisti za človekove pravice, ki so bili pripravljeni na vse, ko je bilo treba obsoditi moj ‚tiranski‘ režim, pa niso niti z besedo protestirali. Zelo žalostna izkušnja je, da Združene države Amerike in večina zahodnih držav v mednarodnih odnosih uporabljajo dvojna moralna merila. […] Takrat nisem želel kritizirati Zahoda, zdaj pa to počnem z veliko zadržanostjo. Vendar se sprašujem, ali je bil cilj zahodne politike do Irana kdaj drugje kot uničenje mene in naše države. Večji del tega stoletja je bila država pod britansko oblastjo. To se po ameriški invaziji ni spremenilo. Zahod je mojo vlado podpiral le, če je nad njo lahko izvajal zadosten nadzor.“
Anthony Parsons, takratni britanski predstavnik pri Združenih narodih v Teheranu, je izjavil: „Naj ti ljudje pridejo pred ljudsko skupščino in razglasijo svojo revolucijo.“ Pri tem je mislil na člane revolucionarnega sveta, ki so v zadnjih mesecih usmrtili nešteto nedolžnih ljudi. Jeseni leta 1978, ko je šah razglasil svobodne volitve, je k njemu pristopil isti Parsons in dejal, „da se bo šah, če bo izgubil volitve in prestol, v zgodovino zapisal kot vladar, ki je ostal zvest svojim demokratičnim idealom“. To ravnanje je klasičen primer dvoličnosti Zahoda: šah naj bi se kot zaveznik zavezal zahodnemu idealu demokracije, ne glede na to, da je ta v državi, kot je Iran, neuporabna. Toda tako imenovana „Islamska republika“, ki se norčuje iz vseh idealov Zahoda, je bila prisrčno povabljena na forum Združenih narodov.
„Mednarodne naftne družbe so bile dolgo moji nasprotniki. Njihovo jezo sem znova vzbudil, ko sem se pogajal o pogodbi z Enricom Matteiem v Italiji. Italijansko naftno družbo Ente Nazionale Idrocarburi (ENI) je razvil v večjega in neodvisnega tekmeca mednarodnim velikanom. Naša pogodba sama po sebi ni vključevala velikih količin, vendar so bili njeni pogoji pomembni. Namesto da bi si Mattei dobiček razdelil na pol kot prej, je bil pripravljen zase vzeti le 25 %, Iran pa 75 %. Nekoliko pozneje sem enak dogovor sklenil s podjetjem Standard Oil v Indiani, ZDA. Načelo „pol-pol“ je bilo kršeno. Veliki naftni kartel mi ni nikoli odpustil. Leta 1959, dve leti po sklenitvi pogodbe z ENI, so po ZDA in Evropi potekale prve študentske demonstracije proti meni. Že takrat sem sumil, da demonstracije organizira in financira naftna industrija ter da je pri organizaciji sodelovala tudi CIA. Vem, da se sliši protislovno. Ker sta ti dve močni organizaciji podpirali tudi mojo vlado. Zdaj menim, da je Zahod proti meni organiziral fronto, ki jo je lahko uporabil, kadar koli se je moja politika razlikovala od njihove. V to bi moral verjeti že 20 let prej, ko mi je moj predsednik vlade Šarif Emami (Šarif Emâmi) povedal, da za študentsko agitacijo v Iranu in zunaj njega stojijo ZDA in da povzročajo težave tudi na druge načine,“ je šah zapisal v svojih pismih malo pred smrtjo.
Propagandni stroj proti šahu je za natanko 15 let res utihnil, vendar je po naftni krizi leta 1973 in šahovi odločitvi, da zviša ceno nafte, ponovno zaživel s polno močjo. Uničenje celotnega naroda je bilo sistematično načrtovano in izvedeno. Veliki naftni karteli in zahodna mučilna skupnost so odločili o usodi celotnega naroda, odstranili celotno civilno vodstvo in ga zapletli v neskončno vojno. Četrt stoletja je propagandni stroj Zahoda molčal, nato pa je z iranskim jedrskim programom oživel kot izgovor za ponovno destabilizacijo.
Nadaljnja destabilizacija Irana s strani ZDA in Izraela
Destabilizacija Irana s strani ZDA in zahodne skupnosti mučiteljev se je nadaljevala: 13. januarja 2012 je ameriška revija Foreign Policy poročala, da so se iranske obtožbe, da so teroristične skupine, kot je Džundala [جندالله] v Iranu, prejemale tujo podporo za destabilizacijo države, uresničile. Ameriški novinar in Pulitzerjev nagrajenec Seymour Hersh je julija 2008 poročal o tem, da je ameriški kongres odobril postavko v višini 400 milijonov dolarjev, namenjeno podpori protiiranskim skupinam. Hersh je poročal, da je bila Jundala ena od teh terorističnih skupin, ki so prejemale podporo ZDA. V skladu z načrtom Bernarda Lewisa je bil namen dodatno ustvariti kaos, da bi se iranska vlada odzvala agresivno in tako dala takratni Bushevi administraciji razlog za začetek vojne. ABC News je poročal tudi o ameriški podpori teroristični skupini Jundallah. Ameriški uradniki so sicer zanikali vpletenost ZDA v teroristične napade v Iranu, vendar so priznali, da je bil vodja teroristične skupine Jundallah v tesnih stikih z ameriškimi uradniki. Po poročilih Cie, katerih vsebino je potrdilo šest aktivnih ali nekdanjih ameriških obveščevalcev, je izraelski Mosad rekrutiral aktiviste Jundallaha. Pri tem je izraelska obveščevalna služba delovala pod lažno zastavo: agenti Mossada so se pri novačenju izdajali za uslužbence Cie in uporabljali ameriške potne liste. Po poročanju je razkritje izraelske nečedne igre povzročilo veliko nezadovoljstvo v Beli hiši. „Zlahka razumemo, zakaj je bil Bush tako jezen,“ je dejal nekdanji uslužbenec obveščevalne službe. „Konec koncev je težko sodelovati s tujo vlado, če je prepričana, da pobijamo njene ljudi.“ Ko je Barack Obama nastopil mandat, so se ZDA odzvale na predrzno ravnanje Izraelcev: v prvih dveh tednih mandata je Obama drastično zmanjšal število obveščevalnih operacij, ki sta jih ZDA in Izrael skupaj usmerila proti Iranu, piše v poročilu Foreign Policy. Poleg tega je zunanje ministrstvo ZDA novembra 2010 Džundalo uvrstilo na seznam terorističnih organizacij. Obveščevalni uradniki, navedeni v poročilu, ne vedo, ali Mosad še danes sodeluje z Jundallahom – navsezadnje tesnega zaveznika ni mogoče javno obtožiti državnega terorizma.
1979 Schauplatz Afghanistan: der russisch-afghanische Krieg
Zbigniew Brzeziński je o Afganistanu in tajni podpori mudžahedinom dejal: „Ta tajna operacija je bila odlična zamisel. Zaradi tega so se Rusi ujeli v afganistansko past […]. Na dan, ko so Rusi uradno prestopili mejo, sem predsedniku Carterju napisal: „Zdaj imamo priložnost, da ZSSR vrnemo njeno vietnamsko vojno. In res je bila Moskva v naslednjih desetih letih prisiljena v vojno, ki si je vlada ni mogla privoščiti, kar je privedlo do demoralizacije in končnega propada sovjetske države.“
Potem ko je 27. aprila 1978 s saursko revolucijo oblast prevzela komunistična Ljudska demokratična stranka Afganistana (DVPA) pod vodstvom Nur Muhammada Tarakija, si je prizadevala za zbližanje s Sovjetsko zvezo in si prizadevala za družbeno preobrazbo in modernizacijo (izobraževalni program, zemljiška reforma).
Zlasti prisilna sekularizacija ter onemogočanje in delni izgon prej privilegiranih islamističnih skupin so hitro privedli do širokega odpora, ki ga je podpirala in financirala CIA. V tem obdobju je bilo ustanovljenih približno 30 mudžahidovskih skupin. V DVPA je prišlo tudi do političnih sporov in boja za oblast. Taraki je za pomoč zaprosil Sovjetsko zvezo. Ko so odnosi z Zahodom po dvojni odločitvi Nata 12. decembra 1979 dosegli najnižjo točko, je Leonid Iljič Brežnjev ukazal invazijo. Po Tarakijevem umoru je septembra 1979 oblast prevzel Hafizullah Amin in skušal zatreti odpor. Ta je prerasla v državljansko vojno. Vendar so vodilni člani Cie kmalu videli vojno kot priložnost za boj proti komunizmu na splošno. Vloga Cie je bila tako zagotavljanje orožja kot tudi podpora Pakistanu in tamkajšnjim talibanom s pomočjo obveščevalnih podatkov, kot so satelitski posnetki in prestreženi radijski prenosi sovjetske vojske. Približno polovico finančnih sredstev za vojno so prispevale ZDA, polovico pa Savdska Arabija. Znašale so več sto milijonov dolarjev na leto. Orožje je prišlo iz Kitajske, Egipta, Izraela, ZDA, Velike Britanije in drugih držav. Cia jih je dobavljala v Pakistan, od koder jih je ISI razdelila v baze voditeljev mudžahedinov. Tam je CIA spoznala in vzljubila tudi Osamo bin Ladna, iz Afganistana pa je s pomočjo islamističnih skupin destabilizirala južne republike ZSSR.
Ko so Sovjeti leta 1988 zapustili Afganistan, so za seboj pustili razmeroma funkcionalno vlado pod vodstvom Nadžibullaha. Afganistan lahko miruje, če to želijo le tuje države: ko je leta 1991 razpadla ZSSR, je usahnil vir denarja, ki je ohranjal pri življenju Najibullahovo afganistansko-sovjetsko vlado, ki je dejansko prinesla relativni mir v državo in jo je zaznamovala usmeritev od socializma sovjetskega tipa k bolj afganistanskemu načinu upravljanja. Denar in politični položaji so bili pametno razdeljeni med različna plemena. Po podatkih iz članka v reviji Foreign Affairs so ZDA takrat še vedno vlagale 500 milijonov dolarjev letno v talibane, čeprav se je vojna končala že pred tremi leti. Nato so talibanom še naprej pomagali Savdska Arabija in Pakistan, kar je v bistvu pomenilo isto: podporo ZDA. Leta 1996 so talibani prišli na oblast, Najibullaha so talibani „Made in USA“ preprosto obesili na javnem trgu in ga postavili na ogled; Amerika je želela, da Najibullah izgine. ZDA so bile talibanom naklonjene tudi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V Evropi so ljudje raje velikodušno spregledali grozodejstva, ki so jih zagrešili talibani, zlasti nad ženskami, vendar se je njihovo odobravanje zmanjšalo že pred 11. septembrom, potem ko so propadla pogajanja o sporazumu o plinovodu sever-jug s podjetjem UNOCAL, med katerega vodji sta bila sedanji afganistanski predsednik Hamid Karzaj in Zalmai Khalilzad.
Paul Craig Roberts: Predavanje 25. in 26.2. 2015 v Moskvi
Ta teden sem bil povabljen, da spregovorim na pomembni konferenci na Ruski akademiji znanosti. Znanstveniki iz Rusije in držav po svetu, ruski vladni uradniki in ruski državljani iščejo odgovore na vprašanje, zakaj je Washington v zadnjem letu uničil prijateljske odnose med Rusijo in Ameriko, ki sta jih uspela vzpostaviti predsednik Reagan in predsednik Gorbačov. Celotna Rusija je razočarana, ker je samo Washington uničil zaupanje med velikima jedrskima zmagovalkama, ki je bilo vzpostavljeno v obdobju Reagan-Gorbačov. Zaupanje, ki je odpravilo grožnjo jedrskega Armagedona. Rusi iz vseh družbenih slojev so zgroženi nad vsesplošno propagando in lažmi, ki jih nenehno širijo Washington in zahodni mediji. Ker Washington brezobzirno demonizira ruskega predsednika Vladimirja Putina, je rusko ljudstvo zbralo za njim. Putin ima najvišjo stopnjo odobravanja, ki jo je v mojem življenju dosegel katerikoli voditelj.
Washington je z nepremišljenim in neodgovornim rušenjem zaupanja, ki sta ga dosegla Reagan in Gorbačov, obudil možnost jedrske vojne iz groba, v katerega sta jo zakopala. Tako kot v času hladne vojne se nad zemljo plazi strašilo jedrskega armagedona.
Zakaj je Washington oživil grožnjo globalnega uničenja? Zakaj to grožnjo vsemu človeštvu podpira večina ameriškega kongresa, vsi predstavljeni mediji, akademiki in lastniki možganskih trustov v ZDA, kot sta Motyl in Weiss, o katerih sem pred kratkim pisal?
Moj cilj na tej konferenci je bil odgovoriti na ta vprašanja. Moje predstavitve 25. in 26. februarja si lahko preberete na spodnjih naslovih. Najprej pa morate razumeti, kaj pomeni jedrska vojna. Tukaj si lahko ustvarite predstavo (> LINK, tukaj je >film „Dan po“, ki traja približno 2 uri).
Die Bedrohung der Internationalen Bezie-hungen durch die neokonservative Ideolo-gie der amerikanischen Hegemonie
Predavanje ob 70. obletnici jaltske konference, ki sta ga gostila inštituta Ruske akademije znanosti in Moskovski državni inštitut za mednarodne odnose, Moskva, 25. februar 2015, Paul Craig Roberts.
Kolegice in kolegi, teza, ki vam jo predstavljam, predvideva, da trenutne težave v mednarodni ureditvi niso povezane z Jalto in njenimi posledicami, temveč izvirajo iz vzpona neokonservativne ideologije v postsovjetski dobi in njenega vpliva na zunanjo politiko Washingtona.
Razpad Sovjetske zveze je odpravil edino omejitev za enostransko zunanje delovanje Washingtona. Takrat je bilo ocenjeno, da bo vzpon Kitajske trajal pol stoletja. Združene države so se nenadoma znašle v vlogi edine sile, „edine svetovne velesile“. Neokonservativci so razglasili „konec zgodovine“. S „koncem zgodovine“ neokonservativci razumejo, da se je končalo tekmovanje med družbeno-ekonomsko-političnimi sistemi. Zgodovina je izbrala „ameriški demokratični kapitalizem“. Odgovornost Washingtona, ki mu jo je dodelila zgodovina, je, da izvaja hegemonijo nad svetom in ga uskladi z zgodovinsko izbiro ameriškega demokratičnega kapitalizma.
Z drugimi besedami, Marx je bil ovržen. Prihodnost ne pripada proletariatu, temveč Washingtonu.
Neokonservativna ideologija povzdiguje Združene države Amerike v edinstveni status „izjemne države“. Američani so pridobili status „nepogrešljivega ljudstva“.
Če je država „izjemna“, to pomeni, da so vse druge države običajne. Če je nek narod „nepogrešljiv“, to pomeni, da so vsi drugi narodi nepogrešljivi. Takšen odnos smo videli v agresivnih vojnah Washingtona na Bližnjem vzhodu v zadnjih 14 letih. Zapuščina teh vojn so uničene države, milijoni mrtvih, ranjenih in izkoreninjenih ljudi. Kljub temu Washington še naprej govori o svoji dolžnosti, da ščiti manjše države pred agresijo večjih držav. Razlaga za to hinavščino je, da Washington svoje agresije ne razume kot agresijo, temveč kot cilj zgodovine.
Takšen odnos smo videli v washingtonskem neupoštevanju ruskih nacionalnih interesov in v propagandnih odzivih Washingtona na rusko diplomacijo.
Neokonservativna ideologija zahteva, da Washington ohrani status edine sile, saj je ta status nujen za hegemonijo Washingtona in cilj zgodovine.
Neokonservativno doktrino svetovne prevlade ZDA je najbolj jasno in jedrnato predstavil Paul Wolfowitz, vodilni neokonservativec, ki je zasedal številne visoke položaje: namestnik pomočnika obrambnega ministra, direktor političnega načrtovanja na ameriškem zunanjem ministrstvu, pomočnik državnega sekretarja, veleposlanik v Indoneziji, podsekretar za politiko, namestnik obrambnega ministra, predsednik Svetovne banke. (Opomba, ki je ni lahko prevesti v nemščino, na primer: drugi v obrambnem ministrstvu, direktor za načrtovanje politike v zunanjem ministrstvu ZDA, pomočnik državnega sekretarja, veleposlanik v Indoneziji, podsekretar za politiko, pomočnik obrambnega sekretarja, predsednik Svetovne banke. Prim. življenjepis v Wikipediji)
„Naš prvi cilj je preprečiti, da bi se na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze ali drugje ponovno pojavil nov tekmec, ki bi lahko predstavljal grožnjo velikosti nekdanje Sovjetske zveze. To je glavno vodilo nove regionalne obrambne strategije, ki zahteva, da si prizadevamo preprečiti, da bi sovražna sila prevladala v regiji, katere viri zadostujejo za ustvarjanje globalne moči pod konsolidiranim nadzorom.“
Za pojasnilo: „sovražna sila“ je država z neodvisno politiko (Rusija, Kitajska, Iran in prej Sadam Husein, Gadafi, Asad).
To drzno izjavo je tradicionalna ameriška zunanjepolitična garnitura podala kot izjavo o ameriškem imperializmu. Dokument je bil preoblikovan, da bi ublažil in prikril golo zatrjevanje nadrejenosti, ne da bi spremenil vsebino. Ti dokumenti so na voljo na spletu in jih lahko preprosto preučite na spletu.
