Warum schweigt EUROPA???
Dr.sc. of sociology Spomenka Hribar the Voice of the TRUTH and HISTORY of Slovenia
Rede ins Gewissen den Führern Sloweniens am 4.12.20
Dr. sc. of sociology Spomenka Hribar:
TRIDESET LET PO SPORAZUMU STRANK O SKUPNEM NASTOPU NA PLEBISCITU
Pri spominjanju na pomembne dogodke v preteklosti moramo za razumevanje njihovega nastanka analizirati vzroke zanje, na drugi ravni pa tudi njihove posledice!
Sporazum vseh političnih strank pred plebiscitom je bil posledi-ca politične potrebe po preseganju nezaupanja med pozicijo in opozicijo oziroma iz potrebe po usklajenem delovanju obeh v korist čim boljšega izida plebiscita.
Nezaupanje je bilo predvsem v DEMOSU. Naj navedem le hipoteze o vzrokih: prvi vzrok so zamere in travme zaradi hudih, tudi zločinskih dejanj v prejšnjem sistemu, ko je imela KP oblastno vlogo, nekdanji komunisti pa so tudi bili v Skupščini, seveda kot enakopravni, izvoljeni delegati; drugi vzrok je bila zadržanost ali odkrito nestrinjanje opozicije s politiko DEMOSA, kar je, menim, posledica njene skrbi ali celo strahu, da bo po osamosvojitvi potisnjena v družbeno, politično »podzemlje«. Vzrok DEMOSOVEGA nezaupanja so biletudi govorice, da hodijo »komunisti po terenu in strašijo ljudi, da upokojenci po osamosvojitvi ne bodo dobivali pokojnin«, itd. Morda pa vsaj toliko kot omenjene velja tudi hipoteza, davsako oblast, ki hoče biti absolutna, že ob samem začetku prevzame paranoični strah, da bo svojo Oblast izgubila.
Kakor koli, nezaupanje je bilo tolikšno, da je grozilo, da sploh ne bomo prišli do soglasja o sodelovanju, kar bi bilo celo po godu radikalcem v Demosu, namreč da bi Demos sam izpeljal ne le plebisc-it, temveč tudi samoosamosvojitev, ker potem pač ne bi bilo treba deliti oblasti z nikomer… Tudi če bi bila za tak uspeh Demosa realna možnost, sem jo sama odklanjala, prepričana, da osamosvojitev zadeva vse prebivalce na slovenskem ozemlju in da je takšno igračkanje radikalcev v Demosu v principu nelegitimno. Zato sem si prizadevala za sodelovanje pozicije in opozicije v pripravah na plebiscit.
Menim, da sta 9. in 10. točka Sporazuma presegli pogoje za uspeh plebiscita, saj sta kazali v čas po osamosvojitvi.
Deveta točka se glasi:
»Republika Slovenija bo zgotavljala narodnostnima skupnostima, italijanski in madžarski, kakor tudi vsem pripadnikom drugih jugoslovanskih narodov, da se zaradiplebiscitarne odločitve ne bo spremenil njihov sedanji politični status. Delili bodo našo skupno usodo. (…), pripadniki drugih jugoslovanskih narodov, ki imajo stalnobivališče v Sloveniji, pa bodo, če bodo želeli, dobili državljanstvo po zakonu o državljanstvu.«
Sporazum pripadnikom drugih jugoslovanskih narodov obljublja tudi državljanstvo, če ga bodo želeli. Kar pomeni, da tudi če ga ne bodo želeli, se jim njihov dosedanji politični status ne bo spremenil. Državljanstvo R Slovenije je bilo obljubljeno kot tisto »več« in ne kot pogoj za ohranitev njihovega dosedanjega političnega statusa, torej tudi stalnega bivališča. Enaka zaveza kot je v Sporazumu, je zapisana tudi v Izjavi o dobrih namenih, ki jo je Skupščina RS sprejela 6. decembra 1990!
In potem je Demosova vlada 26. februarja 1992 izbrisala iz registra prebivalcev R Slovenje 26.571 prebivalcev iz republik nekdanje Jugoslavije, od katerih je večina prej leta, desetletja delila z nami skupno usodo – sodelovala pri gradnjinašega standarda. Njihovih stisk, njihovega trpljenja si ni mogoče predstavljati! Desnica pa je še leta in leta namenoma preprečevala rešitev njihovega problema – v našo sramoto!
Čutim državljansko dolžnost, da ob tej priložnosti spomnim na usodo našega delegatskega kolege Milana Aksentijevića, ki v Sloveniji živi že 62 let, imel je slovensko državljanstvo, pa ga mu je država vzela; vzrok naj bi bil njegovo sodelovanje v agresiji na Slovenijo, ko pa so se vsi tovrstni očitki izkazali za neresnične, je ostala en sam delikt: ker se je v Skupščini zavzemal za nadaljni obstanek Jugoslavije. Torej je slovenskodržavljanstvo izgubil zaradi »verbalnega delikta«. To je druga sramota slovenske države, še posebej, ker so to odločitev potrjevala slovenska sodišča, tako da Aksentijević še danes nima slovenskega državljanstva!
Točka 10. Sporazuma (na predlog g. Mirana Potrča) določa, da je osamosvojitev skupno delo vseh strank, slovenskega naroda in državljanov Slovenije in si zato »pozitivnega izida plebiscita ne more pripisati nobena posamezna stranka ali koalicija«!
Ta postavka Sporazuma ni veljala niti leto dni! Pred kongresom Slovenske demokratične zveze (SDZ) jeseni 1991 je Janez Janša napisal osnutek Programa stranke, v katerem jebilo zapisano, da se bo stranka zavzemala za to, da se bo »celotna družbena struktura nagnila na desno«. To je avtoritarna zahteva ene stranke, ki lahko pomeni temelj totalitarne družbe, če se ali ko se ta stranka povzpne na oblast in jo spremeni v absolutno oblast. Ker za libertarni del stranke tak program ni bil sprejemljiv, je SDZ razpadla, posledično pa tudi Demos, ki torej ni razpadel zaradi rovarjenja nekdanjih komunistov niti ne zato, ker naj ne bi bilsposoben vladati; ne – po 45., po slabih dveh letih je sestopils piedestala Oblasti, torej je sam odšel v opozicijo in se v tem smislu kot koalicija sam ukinil, ker v njem ni bilo soglasja, dabi ponovil totalitarno zgodovino, tokrat v desni varianti.
Naj poudarim, da sem ponosna, da sem bila delegatka SDZ in s tem Demosa! V dveh letih svojega mandata je naredil več kot vse kasnejše vladne garniture: izpeljal je osamosvojitev, jo vojaško obranil, ustanovil slovensko vojsko, državo, sestavil in sprejel prvo Ustavo R Slovenije, uvedel svoj denar (tolar), dosegel mednarodno priznanje države – in v vsem tem času zagotavljal socialno, kulturno in politično vzdržnost. Tega seveda ni zmogel sam, a Program osamosvojitve in njegovo izvedbo sta pojili Demosova energija in volja.
Ni pa mogoče samo slaviti uspehov in ne videti stranpoti, katerih rezultate okušamo tudi danes! Začelo se je s prodajo in preprodajo orožja na Balkan! Še posebej žalostno je, ko je Janša orožje, kupljeno in namenjeno muslimanskim braniteljem pred agresijo v BIH, osebno »odkril« na mariborskem letališču in ga pripisal levici in Kučanu za državni udar v Sloveniji. Bi sploh prišlo do pokola v Sre-brenici, če bi tisti nesrečniki dobili svoje plačano orožje?
Po volitvah 1992, na katerih je Janševa socialdemokratska stranka Slovenije komajda prišla v parlament, je Janša pisal svojim sod-elavcem pismo, v katerem je ocenil rezultate volitev. Opozoril je, da gre za interpretacijo osamosvojitve in za uvid lastnih političnih interesov v njej. Kajti niso vse stranke enako zaslužne za osamosv-ojitev, nekatere so storile malo več. Kar nedvomno drži! Janša pa iz tega zaključi: »S stališča posameznika je to lahko nepomembno – važni so pačrezultati – s stališča politike pa so to ravno tako rezulta-ti, ki seprodajajo, kot se v ekonomiji puloverji iz tekstilne tovarne« (Premiki, 147-148) Zame je taka primerjava blasfemična; nikoli nisem razumela osamosvojitve kot prodaje tekstila; zame je bila in je osamosvojitev nekaj presežnega: dejstvo slovenske zgodovine z dolgoročnim pomenom! –
Toda opozarjam, kaj je Janša s to primerjavo ne le povedal, temveč dejansko storil: prekršil je 10. točko Sporazuma, da si nobena stranka ne bo prisvajala rezultatov plebiscita in posledično tudi ne zaslug za osamosvojitev! Kar pa se dogaja od tedaj vse do danes in zaradi česar so osamosvojitelji sami razdeljeni: »pravi« so samo v Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve, ki si bodo zdaj na račun vseh nas postavili še posebni muzej!
Naj sklenem: Tisto, kar je Janez Janša planiral v Programu SDZ, naj se celotna družbena struktur nagne na desno, zdaj pospešeno uresničuje. Tisti, ki je nedvomno naredil malo več kot drugi v vojni za Slovenijo, namreč Janez Janša, tedanji sekretar za obra-mbo, nas danes prodaja kot svojo lastnino, kot »puloverje« Madž-arom in morda še komu. Nas potiska med avtoritarne države, ki se otepajo vladavine prava. To je desna kontinuiteta, ki se zajeda v tkivo same Evropske unije, vnjeno »srčiko«, ki je prav vladavina prava kot njen temelj! Janša opredeljuje slovenski politični prostor, naj bo na oblasti ali v opoziciji. Tudi levica ima svojo odgovornost: nevarnost Janševega desnega radi-kalizma je jemala kot alibi, da je tudi ona v miru lastninila slovensko premoženje!
Naj povem, da me je sram, ker se po svetu norčujejo iz premierja moje države, ko ga imenujejo Maršal Twito. Pravzaprav mi je hu-do, kako daleč smo padli potem, ko smo bili občudovani in spošto-vani, ker smo se mirno razdružili z ostalimi republikami Jugoslavije!
Toda pravo oceno odmika, pravzaprav izdaje temeljnih postavk ( ne le Sporazuma med strankami!), ki jo je zagrešila radikalna desnica znotraj Demosa, je mogoče izmeriti glede na program za prihodnost, ki je nastal v okviru kulture, konkretno v Novi reviji. Zapisali smo, da so naloge Demosa tri: uvedba demokratičnega sistema, osamosvojitev in prostost duha, ki ni mogoča brez narodne sprave, saj le ta omogoča mirno, tolerantno sobivanje ljudi različnih izkušenj, prepričanj in interesov. Prvi dve nalogi smo dosegli, narodno spravo pa kršita obe politični opciji, le da prednjači desnica, ki jo pooseblja Janez Janša s svojo politiko Kdor ni z nami, je proti nam, še natančneje, je proti meni! S tako klerikalno-boljševiško politiko namerno vnaša sovraštvo v družbo, zbuja najbolj grobe, pritlehne reakcije v ljudeh do državljanov drugačnega prepričanja, in še posebej ogroža prostost duha. Janševo hotenje, povsem si podrediti medije in kulturo v najširšem pomenu besede, je totalitarno, saj pomeni kultura izvir vse totalitete človekovega bivanja. »Duh veje, koder hoče«, je zapisano v knji-gi vseh knjig. Janševo stegovanje rok po kulturi je blasfemično ravnanje: hoče nekaj, kar a priori ni nikogaršnja last, ker je dobro-bit vseh in vsakogar posebej. Kultura je največja nevarnost za avto-ritarne in totalitarne vladavine, saj znotraj nje vznikajo spoznanja in artikulacije resnice in njenih premen v času. Omejevanje kulture oziroma Janševo prizadevanje za njeno uniformiranje in podreditev njegovi sektaški politiki, je, menim, tisto, kar nas najbolj ogroža! Ker omejuje, krni ustvarjalnost. Naciji zapira usta! S tem pa zapira tudi uvid v prihodnost, torej prihodnost samo!
THIRTY YEARS AFTER THE AGREEMENT ON JOINT PERFORMANCE IN THEPLEBISCIT IN SLOVENIA
When we think about important events from the past, we must analyze their causes and, on another level, their consequences to understand their occurrence.
The agreement of all political parties before the plebiscite was a consequence of the political need to overcome the mistrust betwe-en the position and the opposition, to harmonize their actions in favor ofthe best possible outcome of the plebiscite. DEMOS had the most mistrust in relation to the opposition. I will only list hyp-otheses about the causes: the first cause is resentment and trauma due to difficult and criminal acts in the previous system, when the KP ( Communist party of Yugoslavia ) had all the power, and now the former communists are also in the Assembly, of course, fully elected delegates. The second cause was the opposition’s openness or open disagreement with DEMOS‘ policy, which I think is a consequence of its concern or even fear that it will be pushed into the social and political „underground“ after independence. The cause of DEMOS’s distrust were rumors that „communists are walking the field and intimidating thepeople that, after eight years of existence, pensioners will not receive a pension,“ etc. Maybe. At least as much as stated, the hypothesis is valid that any govern-ment that strives for totalitarianism, from the very beginning, has a paranoid fear of losing its power.
In any case, the mistrust was great, so it endangered the achiev-ement of an agreement for cooperation,which would suit the Radi-cals in DRMOS. In fact, the radical part of DEMOS would like to conduct not only a plebiscite, but also independence, because then they would not share power with anyone… Although such success of DEMOS would be a real possibility, I rejected it, because I was convinced that sovereignty is a matter for all citizens of Slovenia and that such playing by the radicals in the DEMOS is, in principle, illegitimate. That is why, in preparation for the plebiscite, I advo-cated cooperation between the position and the opposition.
I think that Articles 9 and 10 of the Agreement exceeded the conditions for the success of the plebiscite,because they indicated the time after independence.
The ninth article reads:
„The Republic of Slovenia will guarantee the national communi-ties, Italian and Hungarian, as well as all members of other Yugos-lav peoples, that due to the decision of the plebiscite, their current political status will not change. They will share our common desti-ny. (…) If members of other Yugoslav peoples,who have permanent residence in Slovenia, wish to obtain citizenship, they shall obtain it under the citizenship law.
The agreement also promised citizenship to members of other Yugoslav nations if the person in question wishes it. Which means that, even if they do not want it, their current political status does not change.The citizenship of the Republic of Slovenia was promised as something „higher“, and not as a condition for main-taining their current political status and permanent residence.
The same obligation as stated in the Agreement is written in the statement of good intentions, which was adopted by the Repu-blic of Slovenia Assembly on December 6, 1990.
Then, on February 26, 1992, the DRMOS government deleted 26.571 citizens from other former Yugoslav republics from the re-gister of citizens of the Republic of Slovenia; most of them shared a common destiny with us about ten years ago – they participated in building our standard. It is impossible to imagine their troubles and sufferings! To our shame, the right wing had deliberately prevented the resolution of their problems for years!
I feel that it is my civic duty to take this opportunity to remind you of the fate of our delegate colleague Milan Aksentijević, who has lived in Slovenia for 62 years. He had Slovenian citizenship, but the state took it away from him. The cause was his cooperation in the aggression against Slovenia, and later all the objections turned out to be untrue. There was only one delict left: that in the Assembly he advocated staying in Yugoslavia. So he lost his Slovenian citizenship due to a „verbal offense“. That is another shame of the Slovenian state, so Aksentijević still does not have Slovenian citizenship!
Article 10 of the Agreement (at the suggestion of Mr. Miran Potrč stipulates that independence is a jointwork of all parties of the Slovenian people and citizens of Slovenia and therefore „the positive outcome of the plebiscite cannot be appropriated by any individual party or coalition“!
That setting of the Agreement was not valid for a year! Before the congress of the Slovenian Democratic Union (SDZ) in the autumn of 1991, Janez Janša wrote the concept of the party’s program, which stated that the party would strive to „turn the entire social structure to the right.“ It is an authoritarian request of one party, which can mean the basis of a totalitarian society, if or when that party rises to power and changes it into absolute power. Since such a program, for the liberal part of the party, was not acceptable, the SDZ disintegrated, and consequently the DEMOS, which did not disintegrate because of the intrusion of the former communists and not because of its inability to rule! No – after 45 years as the League of Communists, but after a short two years it came down from the pedestal of power, meaning: it went into opposition and as a coalition it abolished itself, because there was no agreement to repeat the totalitarian story, now in the right-wing variants.
Let me emphasize that I am proud to have been a delegate of SDZ and with that DEMOS! Within two years of its mandate, it achieved more than all the later governments. It achieved inde-pendence, defended it militarily, formed the Slovene army, state, compiled and adopted the first Constitution of the Republic of Slovenia, introduced its own currency (tolar), achieved internatio-nal recognition of the state – and all this time ensured social, cultural and political endurance. Of course, it could not do that alone, and the Independence Program and its realization were DEMOS‘ energy and will.
It is impossible to just celebrate successes without seeing the side roads, the results of which we still feel today! It started selling and reselling weapons to the Balkans! It is especially unfortunate when Janša personally „discovered“ weapons at the Maribor airport that were bought and intended for Muslimdefenders against the aggression in B&H and accused the left and Milan Kučan personally of using them for a coup in Slovenia. I wonder, would there have been a massacre in Srebrenica at all, if those unfortunates had gotten their paid weapons?
After the 1992 elections, in which Janša’s Social Democratic Party of Slovenia barely entered the Parliament, Janša wrote a lett-er to his associates in which he assessed the election results. He warned that this is an interpretation of independence and an insight into one’s own political interests. Because not all parties are equally deserving of independence, some have done a little more. Which is unequivocally true! Janša concludes from this: „From the point of view of individuals, it is insignificant – the results are important – from the point of view of politics, it is also the results that are sold, just like sweaters from a textile factory in economics“ (Janez Janša: Premiki, 147-148). For me, such acomparison is blasphemous. I have never understood independence as a sale of textiles! For me, independence was and is an unsurpassed event, an action of Slovenian history with longterm significance! But I warn what Jansa not only said, but also did with that comparison: he violated Article 10 of the Agreement that no party will appropri-ate the results of the plebiscite and consequently not the merits for independence! What has been happening since then until today and why the independence fighters themselves are divided: the „real“ ones are only in the Association for the Values of Slovenian Independence, which will now set up a special museum at the expense of all of us!
To conclude: What Janez Jansa planned in the SDZ program in 1991, to let the entire social structure turn to the right, is now being realized rapidly. The one who unequivocally did a little more than others in the war for Slovenia, is certainly Janez Janša, the then Secretary of Defense. Today he sells us as hisb property, as „sweaters“ to the Hungarians and maybe to someone else. It push-es us into authoritarian states that defend the rule of law. It is a right-wing continuity that is drawn into the fabric of theEuropean Union itself, into its „core“, it is the rule of law as its foundation! Janša determines the Slovenian political space, whether he is in power or in opposition. The left wing also has its responsibility: the left took the danger of Janša’s right-wing radicalism as an alibi, that it also appropriated Slovenian property in peace!
Let me say that I am ashamed because people around the world are making fun of our country when the prime minister of my country is called Marshall Tweeto. In fact, it is hard for me how deep we have fallen,they used to admire and respect us, because we peacefully parted ways with the other republics of Yugoslavia!
But the true assessment of the deviation, in fact the betrayal of the basic assumptions (not only of the Agreement with the parties), which was made by the radical right in DEMOS, can be measured, considering the program for the future, which was created within culture. Specifically, in Nova Revia. We have written that the tasks of Demos are three: introduction of a democratic system, indepen-dence, and freedom of spirit, which is impossible without national reconciliation, because it enables peaceful, tolerant coexistence of people of different experiences, beliefs and interests. We have accomplished the first two tasks, and national reconciliation viola-tes both political options, in which the right is in the forefront, personified by Janez Janša’s policy (with the support of the clergy of the Catholic Church!) against me! With such a clerical-Bolshevik policy, he deliberately introduces hatred into society, arouses the harshest ground reactions in people towards citizens of other belie-fs, and especially end angers the freedom of the spirit. Janša’s desire to completely subordinate the media and culture in the bro-adestsense of the word is totalitarian, because culture captures the totality of human existence. „The spirit pervades where it wills,“ it is written in the book of all books. Janša’s interference in culture is a blasphemous act: he wants something that a priori is nobody’s property, it is the well-being of everyone and everyone in particu-lar. And culture is the greatest danger for authoritarian and totali-tarian governments because knowledge and articulation of the truth and its changes over time spring up in it. Iconsider Janša’s effort to uniform her and subordinate him to his sectarian policy to be what threatensus the most! Because it limits, truncates creativi-ty. It closes the mouth of the nation! And thus, closes the insight into the future, it means the future itself!
Dr. sc. of sociol. Spomenka Hribar Spomenka Hribar
TRIDESET GODINA POSLE SPORAZUMA O ZAJEDNIČKOM NASTUPU NA PLEBISCITU
Kada razmišljamo o važnim događajima iz prošlosti, moramo za razumevanje njihovog nastanka analizirati njihove uzroke a na drugoj razini i njihove posledice.
Sporazum svih političkih stranaka pre plebiscita, bio je posledica političke potrebe za prevazilaženjem nepoverenja između pozicije i opozicije, da bi se uskladilo njihovo delovanje u korist što boljeg izhoda plebiscita. Najviše nepoverenja bilo je u Demosu u odnosu do opozicije. Navešću samo hipoteze o uzrocima: prvi uzrok su zamere i traume zbog teških i zločinačkih činjenja u pređašnjem sistemu, kada je KP imala svu vlast, a sada su i nekadašnji komunisti takođe u Skupštini, naravno, potpuno kao ravnopravni na izborima izabrani delegati. Drugi uzrok je bio rezervisanost ili otvoreno neslaganje opozicije sa politikom Demosa, što je mislm, posledica njene brige ili čak straha da će po osamostaljenju biti odgurnuta u društveno i političko »podzemlje«. Uzrok Demosovog nepoverenja bile su glasine da »komunisti idu po terenu i zaštrašuju narod da, posle osamstaljenja, penzioneri neće dobijati penziju«.itd. Možda. Bar toliko kao što je navedeno, važi i hipoteza da svaku vlast koja teži ka totalitarnosti, još od samog početka obuzima paranoičan strah od gubljenja svoje Vlasti.
U svakom slučaju, nepoverenje je bilo veliko, pa je zato uopšte ugrožavalo postizanje saglasnosti za saradnju, što bi odgovaralo radikalima u Demosu. Zapravo radikalni deo Demosa bi hteo da sam sprovede ne samo plebiscit, već i osamostaljenje, jer tada ne bi delio vlast s‘ nikim… Iako bi takav uspeh Demosa bio realna mogućnost, ja sam je odklanjala, jer sam bila ubeđena da je osmostaljenje stvar svih građana Slovenije i da je takvo igračkanje radikala u Demosu, u principu nelegitimno. Zato sam se, u pripremi za plebiscit, zauzimala za saradnju pozicije i opozicije.
Mislim, da su 9. i 10. član Sporazuma prevazišli uslove za uspeh plebiscita, jer su ukazivali na vreme posle osamostaljenja.
Deveta član se glasi:
»Republika Slovenija će garantovati narodnim zajednicama, italijanskoj i mađarskoj, kao i svim pripadnicima drugih jugoslovenskih naroda, da se zbog odluke plebiscita njihov sadašnji politički status neće promeniti. Deliće našu zajedničku sudbinu. (…), ako pripadnici drugih jugoslovenskih naroda, koji imaju stalno prebivanje u Sloveniji, žele da dobiju državljanstvo, dobiće ga po zakonu o državljanstvu.«
Sporazum pripadnicima drugih jugoslovenskih naroda,obećava i državljanstvo, ako ga dotični želi. Što znači da ga, i u sličaju, ako ga ne želi, njihov dosadašnji politički status se ne menja. Državljanstvo R. Slovenije je obećano kao nešto »više«, a ne kao uslov za održavanje njihovog dosadašnjeg političkog statusa, i stalnog prebivanja.
Ista obaveza kao što je navedena u Sporazumu, zapisana je i u izjavi dobrih namera, koje je Skupština RS usvojila 6. decembra 1990. godine.
Onda je Demosova vlada 26. februara 1992. iz registra građana R. Slovenije izbrisala, 26.571 građana iz republika nekadašnje Jugoslavije; većina njih je ranije desetak godina delila sa nama zajedničku sudbinu – učestvovala je u izgradnji našeg standarda. Nemogiće je predpostaviti njihove nevolje i patnje! Desnica je, na našu sramotu, godinama namerno onemogućavala rešenje njihovih problema!
Osećam građansku dužnost da ovom prilikom podsetim na sudbinu našeg delegatskog kolege Milana Aksentijevića, koji u Sloveniji živi 62 godine. Imao je slovenačko državljanstvo, ali, država mu ga je oduzela. Uzrok bi trebao da bude njegova saradnja u agresiji na Sloveniju, a kasnije su se sve zamerke pokazale kao neistinite. Ostao je samo jedan delikt: to da se u Skupštini zauzimao za ostanak u Jugoslaviji. Znači slovenačko državljanstvo je izgubio zbog »verbalnog delikta«. To je druga sramota slovenačke države, tako da Aksentijević ni danas nema slovenačko državljanstvo!
10. član Sporazuma (na predlog g. Mirana Potrča) određuje da je osamostaljenje zajedničko delo svih stranaka slovenačkog naroda i građana Slovenije i zato si »pozitivni ishod plebiscita ne može prisvojiti nijedna pojedinačna stranka ili koalicija«!
Ta postavka Sporazuma nije važila ni godinu dana! Janez Janša je, pre kongresa Slovenačkog demokratskog saveza (SDZ) u jesen 1991, napisao koncept Programa stranke u kojem je bilo zapisano da će se stranka zauzimati da se »celokupna društvena struktura okrene udesno«. To je autoritaran zahtev jedne stranke, koji može da znači osnovu totalitarnog društva, ako se ili kada se ta stranka popne na vlast i promeni je u absoputno vlast. Pošto takav program, za libertalni deo stranke, nije bio prihvatljiv SDZ se raspala, posledično i Demos koji se nije raspao zbog rovarenja nekadašnjih komunista i ne zbog svoje nesposobosti da vlada! Ne – posle 45. godina kao Savez komunista, nego posle kratke dve godine sišao je sa pijedestala Vlasti, znači: isam je otišao u opoziciju i kao koalicija se sam ukinuo, jer u njemu nije bilo saglasnosti da bi ponovio totalitarnu priču, sada u desnoj varijanti.
Da naglasim, da sam ponosna da sam bila delegatka SDZ i sa time Demosa! U roku od dve godine svog mandata napravio je više nego sve kasnije vladne garniture. Ostvario je osamostaljenje, vojno jo je odbranio, formirao je slovenčku vojsku, državu, sastavio i usvojio prvi Ustav R. Slovenije, uveo je svoj novac (tolar), postigao međunarodno priznanje države – i svo to vreme osiguravao je socijalnu, kulturnu i političku izdržljivost. To naravno nije mogao sam, a Program osamostaljenja i njegova realizacija su bili Demosova energija i volja.
Nemoguće je samo slaviti uspehe, a da se ne vide stranputice, čije rezultate osećamo i danas! Počelo je sa prodajom i preprodajom oružja Blakanu! Posebno je žalosno kada je Janša lično na mariboskom aerodromu »otkrio« oružje koje bilo kupljeno i namenjeno muslimanskim braniteljima od agresije u BiH, i optužio levicu i Milana Kučana lično, da će ga upotrebiti za državni udar u Sloveniji. Pitam se, da li bi uopšte došlo do pokolja u Srebrenici, da su ti nesrećnici dobili svoje plaćeno oružje?
Posle izbora 1992. na kojim je Janšina socialdemokratska stranka Slovenije jedva ušla u Parlament, Janša je svojim saradnicima napisao pismo u kojem je ocenio izborne rezultate. Upozorio je da se radi o interpretaciji osamostaljenja i za uvid vlastitih političkih interesa u njoj. Jer nisu sve stranke jednako zaslužne za osamostaljenje, neke su učinile malo više. Što je nedvosmisleno istina! Janša iz toga zaključuje: »To je sa stanovišta pojednica beznačajno – važni su rezultati – sa stanovišta politike to su isto tako rezultati koji se prodaju, kao što se u ekonomiji puloveri iz tekstilne fabrike« (Janez Janša: Premiki, 147-148). Za mene je takvo upoređenje blasfemično. Nikada nisam razumela osamostaljenja kao prodaju tekstila.!Za mene je osamostaljenje bilo i jeste neki nadmašen događaj, dejstvo slovenačke istorije sa dugoročnim značenjem! Ali, upozoravam šta je Janša sa tim upoređenjem ne samo rekao, već i učinio: prekršio je 10. član Sporazuma da nijedna stranka neće prisvajati rezultate plebiscita i posledično ni zasluge za osamostaljenje! Što se dešava od tada sve do danas i zbog čega su sami osamosvojitelji podeljeni: »pravi« su samo u Udruženju za vrednosti slovenačkog osamostaljenja, koji će si sada na račun svih nas postavili poseban muzej!
Da zaključim: Ono što je Janez Janša planirao u programu SDZ 1991. godine, neka se celokupna društvena struktura okrene udesno, sada se ubrzano ostvaruje. Onaj, koji je nedvosmisleno uradio malo više nego drugi u ratu za Sloveniju, to je svakako Janez Janša, tadašnji sekretar za odbranu, danas nas prodaje kao svoju svojinu, kao »pulovere« Mađarima i možda još nekome. Gura nas u autoritarne države koji se brane vladavine prava. To je desni kontinuitet koji se uvlači u tkivo same Evropske unije, u njenu »srž«, to je vladavina prava kao njen temelj! Janša opredeljuje slovenački politički prostor, neka je na vlasti ili opoziciji. Takođe levica ima svoju odgovornost: Opasnost od Janševog desnog radikalizma levica je uzimala kao alibi, da je i ona u miru prisvajala slovenačku imovinu!
Da kažem, da me je sramota jer se po svetu sprdaju o našoj državi kada premiera moje države nazivaju Maršal Tvito. Zapravo teško mi je koliko smo duboko pali, nekada su nam se divili i poštovali nas, jer smo se mirno razdružili sa ostalim republikama Jugoslavije!
Ali pravu ocenu odstupa, zapravo izdaje osnovnih postavki (ne samo Sporazuma sa strankama), koju je zagrešila radikalna desnica u Demosu može se izmeriti, s‘ obzirom na program za budućnost, koji je nastalo u okviru kulture. Konkretno u Novoj reviji. Zapisali smo da su zadaci Demosa tri: uvođenje demokratskog sistema, osamostaljenje i sloboda duha, koja je nemoguća bez narodnog pomirenja, jer on omogućava mirnu, tolerantnu koegzistenciju ljudi različitih iskustava, ubeđenja i interesa. Prva dva zadatka smo ostvarili, a narodno pomirenje krše obadve političke opcije, u kome prednjači desnica, koju svojom politikom Janez Janša personifikuje (uz podršku klera Katoličke crkve!) Matrica njegovog rukovanja politikom jest: Ko nije sa nama je protiv nas, tačnije, je protiv mene! S takvom klerikalno-boljševičkom politikom namerno unosi mržnju u društvo, pobuđuje najgrublje prizemne reakcije u ljudima do građana drugog ubeđenja i posebno ugrožava slobodu duha. Janševo htenje, da potpuno podredi medije i kulturu u najširem smislu reči, je totalitarno, jer kulltura zahvata totalitet čovekovog bivanja. »Duh prožima gde hoće«, zapisano je u knjizi svih knjiga. Janševo umešavanje u kulturu je blasfemičan postupak: hoće nešto što a priori nije ničije vlasništvo, ona je dobrobit svih i svakoga posebno. A kultura je i najveća opasnost za autoritarne i totalitarne vlade, jer u njoj niču saznanja i artikulacije istine i njenih promena tokom vremena. Janševo nastojanje za njezino uniformiranje i podređivanje njegovoj sektaškoj politici smatram da je to ono što nas najviše ugrožava! Jer ograničava, krnji stvaralaštvo. Naciji zatvara usta! I time zatvara i uvid u budućnost, znači samu budućnost!
Dr. sc. of sociol. Spomenka Hribar – Ljubljana 4.12.2020
30 Jahre seit der Vereinbarung der Parteien über den gemeinsamen Auftritt beim Plebiszit
Wenn man sich an die bedeutende Ereignisse aus der Vergan-genheit erinnert, muss man, zwecks Verstehen deren Entstehens, die Gründe analysieren, und auf einer anderen Ebene auch ihre Folgen!
Die Vereinbarung aller politischen Parteien, vor dem Plebiszit, war die Folge einer politischen Notwendigkeit der Überwindung des Misstrauens zwischen der Position und der Opposition, bzw. die Notwendigkeit eines abgestimmten gemeinsamen Auftritts um die bestmögliche Ergebnisse des Plebiszits zu erzielen.
Das Misstrauen herrschte vor allem in DEMOS! Ich nenne die Hypothesen über die Gründe:
der erste Grund sind Vorwürfe und Traumata wegen bösen ver-brecherischen Handlungen des vorangegangenen Systems, wobei die KP ( kommunistische Partei ) die Hauptrolle inne hatte, und ehemalige Kommunisten saßen auch im Parlament, natürlich als gleichwertige, gewählte Abgeordnette;
der zweite Grund war die Zurückhaltung oder die offene Missbi-lligung der Opposition gegenüber der Politik der DEMOS, ich meine, das die Folge ihrer Sorge, sogar Angst, das die Opposition nach der Verselbstständigung in den gesellschaftlichen und politi-schen „Untergrund“ befördert werden könnte. Der Grund für Misstrauen der DEMOS waren Fake-Infos, die die “ Kommunisten herumlaufend streuten um den Menschen Angst damit zu machen, dass nach der Verselbstständigung keine Renten mehr ausgezahlt werden“, usw. Vielleicht, wie die erwähnte, gilt auch die Hypothe-se, dass jede Regierung die absolutistisch werden will, schon seit Anfang an von paranoider Angst ergriffen wird, dass die ihre Macht verlieren könnte.
Wie auch immer, war das Misstrauen so groß, dass die Verein-barung zu einer Zusammenarbeit in Gefahr geriet, was nach dem Geschmack der Radikalen in DEMOS entsprach, weil dann DEMOS nicht nur das Plebiscit sondern auch die Verselbstständi-gung im Alleingang durchführen könnte, wonach man danach die Macht mit niemandem teilen müsste… Obwohl für einen solchen Erfolg der DEMOS reele Möglichkeiten bestanden… habe ich dies abgelehnt, weil ich selbst überzeugt war, das die Verselbstständig-ung alle Einwohner auf dem slowenischen Territorium angeht und das solche Spielereien der Radikalen in DEMOS im Prinzip nicht ilegitim wären. Deswegen setzte ich mich für eine Zusammenarb-eit an der Vorbereitung des Plebiszit zwischen Position und Oppo-sition ein.
Ich war der Meinung, dass durch die Artikel 9. und 10. der Ver-einbarung die Bedingungen für den Erfolg der Volksabstimmung übertroffen waren, was sich auch nach der Verselbstständigung herausgestellt hatte.
Der Artikel 9 lautete:
„Die Republik Slowenien wird sowohl den italiänischen und ungarischen nationalen Minderheiten, als auch allen anderen Angehörigen der jugoslawischen Völker garantieren, dass sich nach dem Ausgang des Plebiscit ihr jetziger politischer Status nicht ändern wird. Unseren Schicksal werden mit uns teilen, (…) die Angehörige anderer jugoslawischen Völker, die ihr-en ständigen Aufenthalt in Slowenien haben, und werden, fall´s sie es wünschen, auch die Staatsbürgerschaft nach dem Staatsbürger-schaftsgesetz erhalten.“
Die Vereinbarung verspricht den Angehörigen anderer jugosla-wischen Völkern auch die Staatsbürgerschaft, sofern sie die wün-schen. Das bedeutet dass, auch wenn sie die Staatsbürgerschaft Sloweniens nicht wünschen sollten, ihr politischer Status nicht verändert wird.
Die Staatsbürgerschaft der Republik Slowenien versprach ihnen „mehr“, aber nicht als Bedingung für die Beibehaltung ihres bis-herigen politischen Status, dazu auch ihren ständigen Aufent-halt in Slowenien. Die gleiche Verpflichtung, wie die die in der Vereinbarung geschrieben steht, ist in der „Erklärung über die guten Absichten“ zu lesen, die die Versammlung der Republik Slowenien am 6. Dezember 1990 veröffentlicht hatte!
Kurz danach, am 26.Februar 1992 radierte die DEMOS-Regierung Sloweniens 26.571 Bürger aus anderen Repub-liken Jugoslawiens aus, obwohl die Mehrheit seit Jahren und seit Jahrzehnten gemeinsam mit uns unser Schicksal geteilt hatt-en- und an dem Ausbau unseres Standards teilgenommen hatten. Ihr Stress und Leiden kann man sich nicht vorstellen! Danach hat DIE RECHTE Jahre und Jahre die Lösung ihrer Probleme absicht-lich verhindert – zu unserer Schande!
Ich fühle als meine Pflicht einer Staatsbürgerin, bei dieser Ge-legenheit an das Schicksal unseres damaligen Kollegen und Abge-ordneten Milan Aksentijević aufmerksam zu machen, der seit 64 Jahren in Slowenien lebt, er hatte die slowenische Staatsange-hörigkeit, und der slowenische Staat hatte ihm die entzogen, weg-genommen; der Grund soll angeblich seine Teilnahme an der Aggression gegen Slowenien gewqesen sein, und als sich alle der-artige Beschuldigungen und Vorwürfe als falsche Tatsachenbe-hauptungen herausgestellt hatten, blieb nur ein Delikt noch übrig:
x
weil er im Parlament als Abgeordneter sich für den Fort-bestand Jugoslawiens ausgesprochen hatte. Das bedeutet, dass er die slowenische Staatsbürgerschaft wegen eines „Verbal-delikt„ verloren hatte. Das ist die zweite Schande des sloweni-schen Staates, besonders weil diese Entscheidung alle slowenische Gerichte bestätigten, so dass General Aksentijević bis heute ohne Staatsbürgerschaft lebt.
Im Artikel 10 der Vereinbarung ( auf den Vorschlag des Herrn Miran Potrč ) steht, das die Verselbstständigung ein gemeinsames Werk aller Parteien, des slowenischen Volkes und Staatsbürger Sloweniens und deshalb “ kann das positive Ergebnis des Plebiszit keine der Parteien, oder eine Koalition, an sich reißen“!
Dieser Absatz hat nicht mal ein Jahr gegolten! Vor dem Kong-ress der Slowenischen demokratischen Partei ( SDZ ) im Herbst 1991 hatte der Janez Janša das Gründungsprogramm der Partei entworfen – in dem geschrieben stand, das sich die Partei dafür einsetzen wird „dass die gesamte gesellschaftliche Struktur nach RECHTS umzulenken sei“.
Das ist ein autoritärer Anspruch einer Partei, das man als Grundstein einer totalitärer Gesellschaft betrachten kann, wenn oder wann diese Partei die Spitze der Macht erklimmt und die in eine absolutistische Macht umändert. Weil für den liberalen Teil der Partei, ein solches Programm nicht akzeptabel war, ist SDZ und folglich auch DEMOS zerfallen, wobei DIE DEMOS zerfiel nicht wegen wühlerischer Tätigkeit der ehemaligen Kommunisten, auch nicht weil die nicht regierungsfähig wäre; nicht erst nach 45, sondern schon nach kaum zwei Jahren stieg DEMOS vom Tron der Macht ab, ging von selbst in die Oposition und wurde in diesem Sinne als Koalition aufgelöst, weil darin keine Übereinstimm-ung gegeben hatte, die totalitäre Geschichte zu wiederho-len, diesmal in ihrer RECHTEN Variante.
Ich betone, das ich stolz bin, die Abgeordnete der SDZ und folglich auch der DEMOS gewesen zu sein! In meinem zweijährigen Mand-at hat die DEMOS mehr vollbracht als alle folgenden Garnituren zusammen: die Unabhängigkeit erreicht, die militärisch verteidigt, slowenische Armee gegründet, den Staat, die erste Verfassung der Republik Slowenien entworfen und verkündet, eigene Währung eingeführt ( Tolar ), internationale Anerkennung erreicht – und während dieser Zeit garantierte die DEMOS soziale, kulturelle und politische Egzistenz. Das konnte die natürlich nicht alles alleine schaffen, aus dem Programm der Verselbstständigung und seine Durchführung schöpfte DEMOS seine Energie und den Willen.
Es ist nicht möglich nur Erfolge zu feiern, ohne die Versagen zu sehen, unter deren Ergebnissen und Folgen wir noch heute leiden! Es begann mit dem Waffenhandel und Waffenschmuggel auf dem Balkan! Besonders armselig war, dass Janez Janša die Waffen die vor der Aggression in B und H für Muselmanan gekauft und bestimmt waren, persönlich am Flughafen von Maribor „entdeck-te“ und die DER LINKEN von Herrn Kučan zuschrieb und DIE eines geplanten Staatsstreichs bezichtigte. Wäre es zum Massaker von Srebrenica gekommen, wenn die Unglücklichen dort die Waff-en erhalten hätten ?
Nach den Wahlen 1992, bei denen Janšas sozialdemokrati-sche Partei gerade noch ins Parlament geschafft hat, wandte sich Janša mit einem Brief an seine Mitarbeiter, in dem er die Ergebni-sse der Wahl einschätzte. Er hat sie gewarnt, dass es um die Int-erpretation der Verselbstständigung und um die Einsicht in eigene politische Interesse ginge.Weil sich nicht alle Parteien bei der Ver-selbstständigung gleich verdient gemacht haben, manche haben etwas mehr getan. Was zweifels ohne stimmt! Janša schlussfolger-te daraus: „Vom Standpunkt eines Einzelnen kann das unbedeut-end sein – wichtig sind die Ergebnise – vom Standpunkt der Polit-ik, Ergebnisse die verkauft, gehandelt werden können, wie das in der Ökonomie mit den Pullovern einer Textilfabrik geschiet“. ( Premiki, 147 ). Ein solcher Vergleich ist für mich blasfemisch: Ich habe die Verselbstständigung nie als Verkauf von Textilien verst-anden; für mich war die Verselbstständigung etwas überaus Wich-tiges: ein Akt der slowenischen Geschichte von langjährigem Erinnerungswert! Also ich warne und weise darauf hin, was der Janša mit diesem Vergleich nicht nur gesagt, sondern auch getan hatte: er verletzte grob den Artikel 10 der Vereinbarung, das keine der Parteien die Ergebnisse der Volksbefragung und folglich die Verdienste der Vesrselbstständigung als eigene an sich reißen darf! Was seit dem bis heute geschieht und weswegen die Veselbststän-digten selbst gespalten sind:
„Die Richtigen“ befinden sich nur in der „Vereinigung für den Erhalt der Werte der slowenischen Verselbstständigung“ die jetzt auf Kosten von uns allen sogar ein gesondertes Museum errichten werden!
Ich stelle fest: Das, was Janša in seinem Programm der SDZ gep-lant hatte, dass die ganze gesellschaftliche Struktur nach RECHTS abbiegt, wird jetzt erfolgreich verwirklicht. Der, der zweifelsohne damals im Krieg um Slowenien etwas mehr als die anderen getan hatte, nämlich Janez Janša, damalige Staatssekretär für Verteidig-ung, verkauft uns heute als sein Eigentum, wie „Pullover“ an Ung-arn und vermutlich noch manchen anderen. Uns zwingt er unter die autoritäre Staaten, die sich von der Rechtsstaatlichkeit längst losgesagt hatten. Das ist eine rechte Kontinuität, die selbst in das Gewebe der Europäischen Union eindringt, in ihr „Herz“, wo die Herrschaft des Recht als ihr Fundament steht! Der Janša zwingt den slowenischen politischen Raum, sich entweder der Macht oder der Opposition unterzuordnen.
Auch DIE LINKE hat ihre Verantwortung: sie nutzte die Gefahr des rechten Radikalismus des Janša als Alibi um sich ruhig am slowenischem Eigentum gesund zu stoßen.
Ich muß sagen dass ich mich schäme, weil man sich in der Welt über den Prämier meines Staates lustig machen, und ihn Maršal Tweeto nennen. Mir wird regelrecht schlecht wenn ich sehe wie tief wir gefallen sind, nach dem wir bewundert und geehrtund ge-achtet wurden, das wir uns mit anderen Jugoslawischen Republik-en friedlich auseinander gegangen sind.
Also die richtige Einschätzung der Abweichung, bzw. des Verrats von Grundprinzipien ( nicht nur der Vereinbarung zwischen den Parteien ), die die radikale RECHTE des DEMOS begangen hatte, kann man aus dem Programm für die Zukunft entnehman, das im Rahmen der Kultur entstand, konkret in der Neue Revue. Wir hatten dort die drei Aufgaben der DEMOS festgeschrieben: die Einführung eines demokratischen Systems, die Veselbstständig-ung und die Freiheit des Geistes, was ohne Aussönung des Volkes nicht möglich ist, weil nur die ein friedliches und tollerantes Mitei-nander und Zusammenleben von Menschen mit unterschiedlichen Erfahrungen und Versuchungen, Überzeugungen und Interessen zćhlt. Die ersten zwei Aufgaben haben wir erledigt, bei der Aussöh-nung des Volkes verletzen beide politische Optionen, nur das DIE RECHTE, die der Janez Janša mit seiner Politik: Wer nicht mit uns ist, der ist gegen uns – oder noch genauer ist gegen mich personifiziert, ist den Anderen voraus! Mit seiner solchen klerikal – bolschewistischen Politik streut er absichtlich Feindseligkeiten in die Gesellschaft, erweckt gröbste und niedrige Reaktionen bei den Menschen gegenüber den Staatsbürgern anderer Überzeugungen, und besonders gefährdet er die Freiheit des Geistes.
Janšas Vorhaben, die Medien und die Kultur gänzlich zu unterjo-chen, im breitesten Sinne des Wortes. ist totalitär, weil die Kultur ohnehin die Quelle die Totalität alles menschlichen Daseins bedeutet. „Der Geißt weiß, wohin er will“ steht schon im Buch der Bücher geschrieben. Janšas Absicht der Kultur die Fesseln anzule-gen ist eine blasphämische Handlung: er will etwas, was apriori niemandem gehört,weil das das Gut Aller und jedes Einzelnen ist.
Kultur ist für autoritäre und toitalitäre Regierungen die größte Ge-fahr, weil aus ihr Erkenntnisse und Artikulationen der Wahrheit und deren Veränderungen durch die Zeit entkeimen. Die Eingren-zung der Kultur, bzw. Janšas Bemühungen für ihre Uniformierung und Unterordnung seinen sektirerischen Politik, ist das, meine ich, was uns am stärksten gefährdet! Was die Kreativität unterdrückt und verhindert. Er macht der Nation den Mund zu! Damit ver-hindert er den Einblick in die Zukunft, bzw. verhindert er die Zukunft.
Dr. sc. of soc. Spomenka Hribar
Ljubljana 4.12.20
ТРИДЦАТЬ ЛЕТ СПУСТЯ ПОСЛЕ ТОГО, КАК СТОРОНЫ ДОГОВОРИЛИСЬ О СОВМЕСТНОМ УЧАСТИИ В ПЛЕБИСЦИТЕ
Вспоминая важные события прошлого, мы должны проанализировать их причины и, на другом уровне, их последствия, чтобы понять, как они произошли!
Согласие всех политических партий перед плебисцитом было рез-ультатом политической необходимости преодолеть недоверие между позицией и оппозицией, или необходимости для обеих действовать согласованно в пользу наилучшего исхода плебисцита.
Недоверие было в основном в ДЕМОСе. Позвольте мне выдвинуть гипотезу о причинах: Первая причина – обида и травма от серьезных, даже преступных действий предыдущей системы, когда КПJ играла правящую роль, а бывшие коммунисты также избирались делегатами в Ассамблею, конечно, на равных; вторая причина – сдержанность или открытое несогласие оппозиции с политикой ДЕМОСа, что, как я полагаю, было вызвано опасением или даже страхом, что после обретения независимости она будет вытеснена в социальное, политическое „подполье“. Причиной недоверия DEMOS также являются слухи о том, что „коммунисты ходят и пугают людей, что пенсионеры не получат свои пенсии после обретения независимости“ и т.д. Но, возможно, по крайней мере, не менее обоснованной, чем вышеупомянутая, является гипотеза о том, что любая власть, которая хочет быть абсолютной, с самого начала одержима параноидальным страхом, что она потеряет свою власть.
В любом случае, недоверие было таким, что грозило тем, что мы даже не достигнем консенсуса по сотрудничеству, что было бы даже по душе радикалам в Демосе, а именно, что Демос провел бы не только сам плебисцит, но и самонезависимость, потому что тогда не было бы необходимости делить власть с кем-либо….. Даже если бы существовала реальная возможность такого успеха для Демоса, я сам отказался от него, будучи убежденным, что независимость касается всех жителей словенской территории, и что подобные ухищрения радикалов в Демосе нелегитимны в принципе. Именно поэтому я добивался участия позиции и оппозиции в подготовке к плебисциту.
Я считаю, что пункты 9 и 10 Соглашения превышали условия для успеха плебисцита, так как указывали на время после обретения неза-висимости.
Пункт 9 гласит следующее:
„Республика Словения должна заверить итальянскую и венгерскую национальные общины, а также всех членов других югославских наций, что их нынешний политический статус не будет изменен в результате решения о выборах. Они разделят нашу общую судьбу. (…) и члены других югославских народов, постоянно проживающие в Словении, при желании получат гражданство в соответствии с законом о гражданстве“.
Соглашение также обещает гражданство членам других югославских наций, если они того пожелают. Это означает, что даже если они этого не захотят, их нынешний политический статус не изменится. Гражданство Республики Словения было обещано как „большее“, а не как условие сохранения их нынешнего политического статуса, включая постоянное проживание. Такое же обязательство, как и в Соглашении, содержится и в Декларации о добрых намерениях, принятой Ассамблеей Республики Словения 6 декабря 1990 года!
А затем, 26 февраля 1992 года, правительство Демоса исключило из регистра населения Республики Словения 26 571 жителя из республик бывшей Югославии, большинство из которых разделяли нашу общую судьбу годами, десятилетиями – они участвовали в создании нашего уровня жизни. Их трудности, их страдания невообразимы! И правые сознательно препятствовали решению их проблемы в течение многих и многих лет – к нашему стыду!
Я чувствую гражданский долг воспользоваться этой возможностью, чтобы напомнить о судьбе нашего коллеги-делегата Милана Аксентиевича, который прожил в Словении 62 года, имел словенское гражданство, но был лишен его государством; причиной было якобы его участие в агрессии против Словении, но когда все эти обвинения оказались неправдой, осталось только одно обвинение: потому что он выступал в Ассамблее за продолжение существования Югославии. Таким образом, он потерял словенское гражданство из-за „словесного деликта“. Это еще один позор для словенского государства, тем более что это решение было подтверждено словенскими судами, так что Аксентиевич и сегодня не имеет словенского гражданства!
Пункт 10 Соглашения (по предложению г-на Милана Потреца) гласит, что независимость – это совместная работа всех партий, словенской нации и граждан Словении, и поэтому „ни одна партия или коалиция не может претендовать на положительный результат плебисцита“!
Этот пункт Соглашения не действует уже год! Перед съездом Словенского демократического альянса (СДЗ) осенью 1991 года Янез Янша написал проект партийной программы, в котором говорилось, что партия будет выступать за „наклон вправо всей социальной структуры“. Это авторитарное требование одной партии, которое может стать основой тоталитарного общества, если или когда эта партия придет к власти и превратит ее в абсолютную власть. Поскольку такая программа была неприемлема для либертарианской части партии, СДПЗ распалась, а следовательно, и Демос, который, таким образом, распался не из-за хищничества бывших коммунистов и не потому, что он якобы был неспособен к управлению; нет – он сошел с пьедестала власти после 45 года, менее чем через два года, перешел в оппозицию и в этом смысле распался как коалиция, потому что в ней не было консенсуса для повторения тоталитарной истории, на этот раз в правом варианте.
Позвольте мне подчеркнуть, что я горжусь тем, что был делегатом СДЗ, а значит и Демоса! За два года своего мандата он сделал больше, чем все последующие правительства: добился независимости, защитил ее военным путем, создал словенскую армию, государство, разработал и принял первую Конституцию Республики Словения, ввел собственные деньги (толар), добился международного признания страны – и все это при обеспечении социальной, культурной и политической устойчивости. Конечно, он не смог бы сделать это в одиночку, но программа независимости и ее реализация подпитывались энергией и волей Демоса.
Невозможно праздновать успехи и не видеть побочных эффектов, результаты которых мы ощущаем и сегодня! Это началось с продажи и перепродажи оружия на Балканы! Особенно печально, когда Янша лично „обнаружил“ в аэропорту Марибора оружие, купленное и предназначенное для мусульманских защитников от агрессии в BIH, и приписал его левым и Кучану за государственный переворот в Словении. Случилась бы вообще резня в Сре-бренице, если бы эти несчастные получили оплаченное оружие?
После выборов 1992 года, на которых Социал-демократическая партия Словении Янши едва прошла в парламент, Янша написал письмо своим товарищам по работе, в котором дал оценку результатам выборов. Он предупредил, что это интерпретация независимости и способ видеть в ней свои собственные политические интересы. Не все партии в равной степени заслуживают благодарности за независимость, но некоторые сделали немного больше. Что, несомненно, правда! Янша заключает: „С точки зрения индивидуума это может быть неважно – важны результаты, – но с точки зрения политики именно результаты продаются, как в экономике продаются свитера с текстильной фабрики“ (Premiki, 147-148). Для меня такое сравнение кощунственно; я никогда не понимал независимость как продажу текстиля; для меня независимость была и есть нечто избыточное: факт словенской истории с долгосрочным значением!
Но я хотел бы обратить внимание на то, что Янша не только сказал, но и фактически сделал этим сравнением: он нарушил пункт 10 Соглашения о том, что ни одна сторона не будет ставить себе в заслугу результаты плебисцита и, следовательно, не будет ставить себе в заслугу независимость! Именно это и происходит с тех пор, и именно поэтому сами борцы за независимость разделились: только Ассоциация за ценности словенской независимости является „настоящей“, и теперь они собираются построить себе специальный музей за счет остальных!
Позвольте мне закончить: то, что планировал Янез Янша в программе SDZ, что вся социальная структура должна наклониться вправо, сейчас ускоряется. Тот, кто, несомненно, сделал немного больше, чем другие, в войне за Словению, а именно Янез Янша, тогдашний министр обороны, сегодня продает нас как свою собственность, как „свитера“ венграм и, возможно, кому-то еще. Нас толкают в ряды авторитарных государств, которые ненавидят верховенство закона. Это правая преемственность, которая вскрывает саму ткань Европейского Союза, „сердцем“ которого является верховенство закона как его основа! Яньша определяет словенское политическое пространство, будь то во власти или в оппозиции. Левые несут свою собственную ответственность: они восприняли угрозу правого радикализма Янши как алиби для того, чтобы спокойно владеть словенской собственностью!
Позвольте мне сказать, что мне стыдно, что над премьер-министром моей страны насмехаются во всем мире, когда его называют маршал-ом Твито. На самом деле, меня тошнит от того, как далеко мы упали после того, как нами восхищались и уважали за то, что мы мирно порвали с другими республиками Югославии!
Но реальная оценка дрейфа, фактически предательства основ (не только Соглашения между партиями!), совершаемого радикальными правыми внутри Демоса, может быть сопоставлена с программой будущего, которая появилась в контексте культуры, в частности в Nova revista. Мы писали, что задачи Демоса тройственны: введение демократической системы, независимости и свободы духа, что невозможно без национального примирения, поскольку только так люди с разным опытом, убеждениями и интересами смогут жить вместе в мирной, толерантной обстановке. Первые две задачи были решены, но национальное примирение нарушается обоими политическими вариантами, за исключением правого крыла, олицетворяемого Янезом Яншей с его политикой Кто не с нами, тот против нас, точнее, против меня! Проводя такую клерикально-большевистскую политику, он сознательно внедряет в общество ненависть, возбуждая в людях самые грубые, тупые реакции по отношению к гражданам иного убеждения, и, в частности, угрожает свободе духа. Желание Янши полностью подчинить себе СМИ и культуру в самом широком смысле слова является тоталитарным, потому что культура – это источник всей полноты человеческого существования. „Дух разветвляется, где хочет“, – написано в книге всех книг. Тяга Яньши к культуре – это кощунственный акт: он хочет то, что априори не принадлежит никому, потому что это благо всех и каждого. Культура представляет наибольшую опасность для автократических и тоталитарных правительств, поскольку именно в ней зарождаются знания и формулировки истины и ее трансформации во времени. Именно ограничение культуры, а точнее, усилия Янши по ее унификации и подчинению своей сектантской политике, на мой взгляд, угрожают нам больше всего! Потому что это ограничивает, сводит на нет творчество. Это заставит народ замолчать! Он также закрывает видение будущего, а значит, и само будущее!
